11. akcija v Dihalniku Keramika

V soboto, 6.2.2016, smo imeli plan, da gremo v Brezno nad Maroltovo jamo, vendar se je to spremenilo.

Ko smo se peljali iz Mozirja, je Filip rekel, če gremo v "Keramiko" in spremenil se je plan. Dolgo se nismo odločali, ker je vreme bilo res krasno in je bilo vredno preživeti sončni dan pred in v „Keramiki“.

Na prejšnji akciji smo imeli težave z ognjem, saj smo imeli premalo papirja ga nismo mogli podkuriti, trudili pa se tudi nismo, ker nam to ni v navadi. Zato smo se na poti ustavili pred smetnjakom in vzeli ven vrečko, v kateri je bil papir, da bomo naredili ogenj. Ko smo jemali ven papir in ga dajali pod dračje, smo videli, da so notri tudi plenice. Po postavitvi tabora smo začeli z delom.

Lotili smo se večanja luknje pred meandrom, da bomo v prihodnje lažje delali. Mogoče smo malo pretiravali to se mi je zazdelo takrat, ko sem videl, da se lahko Lea tam že obrača za 360 stopinj. Itak ne škodi narediti malo večji prostor, se ne bo nihče zato pritoževal. V meandru se sedaj lepše vidi nadaljevanje, ko smo pobrali vso zemljo in kamenje na stiku te razpoke in meandra. Lahko se uležeš in pogledaš v črni konec meandra, ki nas vleče, da nadaljujemo.

Filip je vmes plezal po drevesih, ker videt pogreša brezna in se je moral nekako zadovoljiti s primanjkljajem. Vmes je prišel še pomagat Rok. Akcijo smo zaključili tako, da smo šli Filip, Lea in jaz še pogledat Maroltovo jamo. Uspešna akcija, na kateri smo jamarili Lea Pavrič, Filip Solar, Rok Kvas in jaz.

Maks Jamski; Slikala Lea

10. akcija v Dihalniku Keramika

4.2.2016. Ker mi je kazalo, da bom imel prazen dan, ker sem prišel v Savinjsko dolino, sem se odločil, da bi lahko skočil v jamo. Za obisk sem si zbral Dihalnik keramiko. Nisem želel iti sam, zato sem poklical najprej Roka. Takoj je bil za akcijo. Potem sem še vprašal Filipa in ja ekipa je bila zadnji trenutek sestavljena.

Začeli smo z prebijanjem čez ovinek, kjer smo na zadnji akciji končali. Zadaj se je že v prejšni akciji videl manjši prostor približno dimenzij 50 x 50. Do tega prostora nas je ovirala stena, ki smo jo zrušili in kamenje znosili iz jame. Sedaj se je pokazalo, da smo prišli v meander, ki preseka to razpoko po kateri smo se prebili iz površja. Zgleda zelo lep meander, ki seveda ni prehoden za človeka.

Vse tu notri je majhnih dimenzij, ki jih vztrajno premagujemo. Prepih se je čutil ni pa bil zelo močan, ker zato je krivo včerajšno deževje, ki dvigne sifone v Marotlovi jami in ustavi intenzivnost prepiha. Na prejšni akciji, ko ni bilo veliko dežja je pihalo bolj močno. Ja sedaj smo pred tem meandru, ki se lepo vidi na slikah njegova oblika. Kako se nadaljuje menader ni videti, kaže pa da zavija navzdol, več bomo videli na nasklednji akciji.

Počasi in vztrajno rinemo proti Zlatim prehodom, ki nas bo popeljal v Marotlovo jamo. Na posnetku se vidi, kako se vstopi v Dihalnik keramika. Za tiste, ki veste, kakšna majhna je luknja je posnetek zanimiv.

Sedaj je že potrebno, da sta dva v luknji, za prenos kamenja po rovu. Počasi rinemo naprej. Se slišimo na naslednji akciji velikih uspehov Štajerskih jamarjev, ki jim je mar za raziskovalno zabavo.
Ps: Med časom, ko je Rok delal sva mučila plišasto igračo in nevem točno, zakaj ta ideja.

Maks Jamski

Filipovi krofi

Dne 4.2.2016 me Maks pokliče, če se bi mu pridružil pri kopanju dihalnika Keramika. Odgovorim mu, da preverim stanje doma, potem pa pridrvim. Mine petanjst minut in spet me kliče Maks. "Kaj pa zdaj hoče? Saj sva se ja dogovorila." Oglasim se in me prosi, če utegnem, da bi skočil še po Filipa. "Ni problema seveda bom šel."
Tako se odpeljem po Filipa v Nazarje na njegov dom. Ko prispem k njemu na dom pozvonim in čakam. Odprejo se vrata in iz za vrat pokuka Filip, ter me ogovori: "Sam mal še počak, neki še vzamem, takoj pridem!". In res se hitro vrne, z velikim, svežim, z mletim sladkorjem posutim krofom v ustah. V kotih ust se mu nabira marmelada, nato pa odtrese krof kot bi imel cigaret. Z velikimi očmi začudeno strmim v njega, nato pa se odvije naslednji pogovor:

Jaz: Filip!? A je krof svež?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip!? A je polnjen z marmelado?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip!? A je dober?
Filip: Je ja.
Jaz: Filip! Veš, sej ni treba, sej jes ga nebom.
Filip: OK!

Medtem ko strmim v njega, on hladnokrvno naloži prtljago v prtljažnik, me pogleda in reče "A grema?" Žalostno sklonim glavo in mu odvrnem "No, pa pejdma.". Kako dobre krofe peče Filipova mama bom izvedel samo, če se našemim in oglasim pri njih. Hja, pa še tam se lahko zalomi.

Rok Kvas

Jamska savna

17.1.2016 se je začela zgodba o Jamski savni. Lovec Branko je obvestil JKČGP, da je opazil dihalnike, iz katerih se kadi. Grega in Andrej sta se hitro odzvala in šla z Brankom pogledat, kje se nahajajo ti dihalniki. Ker je res močno pihalo, je Grega obvestil še ostale. Tako smo 24.1.2016 šli v akcijo v večjem številu in z orodjem.

Ko smo prišli tja, smo se lotili največjega dihalnika. Zaradi zunanjega mraza se je ven valila para. Nismo se mogli načuditi, kako močan prepih. Lotili smo se prebijati po ozkem meandru. Po stenah je bilo veliko zemlje, ki smo jo počasi odstranjevali in si utirali pot. V meandru sta lahko delala dva. Prvi se je stlačil naprej in kopal naprej, drugi zadaj pa je razširjal, da je bilo premikanje lažje. Ko je Lea razbijala z najtežjim kladivom, kar smo ga imeli in se pošteno potila, morda zaradi toplega zraka mogoče zaradi kladiva, je jama dobila ime. Poimenovala jo je Jamska savna, zaradi vročine. Filip si je med tem naredil improvizirani poligon in treniral opremljanje, Andrej pa mu je pomagal. Ostali smo pridno tolkli in se prebili 6 metrov naprej.

Meander se še ne konča, se še vidi naprej in tja tudi gremo. Je pa tudi v nasprotni smeri meander, iz katerega piha. Da gre tudi v nasprotni smeri, sta opozarjali že Panka in Lea. Seveda ju moški nismo jemali resno, ampak na koncu je Filip opozoril, da kamen pade kar globoko in potem smo sklenili, da bomo naslednjič kopali še v to smer. Oprostite punce, naslednjič bomo bolj poslušni. Tako, da akcija je bila zelo uspešna in vsi že nestrpno čakamo naslednjo akcijo v Jamski savni.

Maks Jamski; Slikal Grega

Petačeva jama in trening vrvne tehnike

V soboto, 23.1.2016, smo se zbrali v Preboldu in odšli v Petačevo jamo. Naredili smo plan, da bomo najprej šli v jamo, pred jamo pa je super stena, na kateri se da potem odlično trenirati. Oblekli smo se v kombinezone kot po navadi in se odpravili.

Jama ima dva vhoda. Izvedeli smo, da je eden za normalne jamarje, drugi pa za tiste malo bolj »nore jamarje«. Najprej smo se vsi odpravili po tistem ta normalnem vhodu hehe. Smo se pa dogovorili, da bomo po drugem, ki je malo ožji, nazaj šli jaz, Maks in pa Grega Jelen, brat od Alenke, ki je bil tokrat prvič zraven nas.

V jami je Grega naredil nekaj posnetkov. Na mestu, kjer je bila po tleh mivka, smo sedli in pojedli nekaj piškotov. Ko smo se vračali, smo se tam razdelili in jaz, Maks ter Grega smo šli ven po ožjem vhodu oz. izhodu. Ta »ožinica« ni bila preozka in mi je bila prav zanimiva. Ko smo prišli ven, smo najprej zakurili, da smo se ogreli, potem pa so nekateri šli opremit steno, drugi smo pa ob ognju trenirali »štrikanje« vozlov. Vsi smo nekajkrat preplezali steno in se potem spustili po njej. Maks mi je na koncu pokazal še, kako se snema ponesrečenca.

Potem smo pogasili ogenj in se počasi odpravili domov. Ko smo se preoblekli, smo šli k Ramšakovim domov, kjer nas je pričakal pašta fižol. Odločili smo se tudi, da bomo prespali kar pri njih, ker smo imeli za nedeljo že plan, kam se bomo odpravili naprej raziskovati. Ko smo se najedli, smo se odločili, da bomo risali jame. Pripravili smo si vse, kar rabimo in Alenka, Maks ter Grega so začeli z risanjem. Skupaj so narisali nekaj jam. Tako se je prvi dan počasi zaključeval in šli smo spat in se odpočit.

Filip Solar; Slikal Grega