ŠTAJERSKI JAMARJI: Tabor Korošica 2023

18-23.07.2023

Pred taborom je vedno panika glede vremena, ali bo ali ne bo zdržalo. Vreme je vedno, samo od nas je odvisno, kako se mu prilagodiš. Ampak tokrat je bila napoved kar strašna, rdeči alarmi za visokogorje in kup obvestil. Napoved takšna, da nas lahko samo bog reši. Zato sem klical patra Tomaža, naj malo pomisli na nas, da nekako spravimo tabor z božjo pomočjo skozi. Lea naju je z Benijem v torek pozno popoldne odložila na planini Povežak in odhitela v dolino, saj se je približevala nevihta, pričelo je močno pihati in sprva je padlo nekaj kapelj, nato pa vedno več. Z Benijem sva odhitela do koče na Podvežaku, kjer sva si pred pastirsko kočo poiskala zavetišče. Najboljše zavetišče pred vetrom je bilo tam, kjer je imela koča strelovode. Zato sva sedla vsak za svoj strelovod in držala 1 meter varnostne razdalje, ko je treskalo okoli naju. Nevihta se je pomikala v dolino in počasi naju je zapuščala, le posamični grom naju je opomnil, da je bila tu. Imela sva plan bivakirati pred kočo, ampak se je ob 22:00 vreme umirilo. Preverila sva radarsko sliko in videla, da lahko greva na pot. Svetile so zvezde, ko sva hodila proti Korošici. Tam naju je pričakal veter. Zato sva s težavo začela postavljati šotor. Zlomil sem eno palico, ko me je sunek vetra vrgel na šotor. Sva jo popravila z vezico in nadaljevala s postavljanjem, čeprav veter ni nič zmanjšal svoje moči. Zjutraj sva se zbudila v lep dan. Radarska slika je kazala, da imava do popoldneva mir. Zato sva hitro nabasala robo v nahrbtnike in šla. Imela sva plan iskati nove jame. Na Pragu sva šla še malo nižje po poti in nato zavila v ruševje proti Vežicam. Ni bilo dolgo, je Beni že našel jamo. Hitro sva smuknila v kombinezon in se spustila skozi 3-metrsko stopnjo v jamo. Mala jama, v kateri sva izmerila 12 metrov dolžine in 5 metrov globine. Poimenovala sva jo Jama vezice, ker sva do sedaj veliko stvari popravljala z vezicami, med drugim tudi moja očala, saj so mi razpadla že na začetku hoje. Nato sva napredovala naprej po ruševju, ko me je Beni poklical, da je našel tri brezna. Poimenovala sva jih Franc, Jožef in Elizabeta. Hitro sva se lotila opremljanja prvega najvišjega brezna – Franc. Spustila sva 10 metrov v brezno in prišla na sneg, kjer je bilo vse zatrpano z gruščem. Izmerila sva jamo, ki ima še stranski rov, drugih posebnosti pa nisva videla. Namerila sva 16 metrov dolžine in 10 metrov globine. Nato sva šla malo nižje in opremila brezno – Jožef. Tu sva se spustila po 12-metrskem vhodnem breznu in zopet pristala na snegu. Tu pa sva po melišču nadaljevala še 9 metrov, nakar sva prišla v manjšo kamrico, rov se spušča še 5 metrov, nakar se zapira z gruščem in zoži. Tu se je čutilo prepih, ampak najverjetneje bi se združil s sosednjo jamo Elizabeta. V breznu Jožef sva namerila 28 metrov dolžine in 21 metrov globine. Ko sva prišla ven, so se pokazali temni oblaki. Ker sva vedela, da prihaja slabo vreme, sva Elizabeto pustila za naslednji dan. Ravno sva stopila čez prag kontejnerjev, ki nudijo zasilno zavetišče na Korošici, ko se je razbesnela nevihta. Šotor je veter pritiskal k tlom in ga hotel strgati s klinov. Zato sem odšel v šotor in ga poskusil še dodatno obtežiti. Ko sem vstopil v šotor, sem stopil na čokolado, ki je se Beniju stalila že doma in si niti v toplem šotoru ni opomogla. Lepo sem napacal spalno vrečo in del šotora. Da ne bi Beni slučajno odprl šotora in videl vse pomazano z rjavo in pomislil, da sem se od strahu pokakal, ko je nevihta besnela, sem vedel, da morem prioritetno hitro očistiti čokolado. Nekaj sem je pojedel, nekaj pa sem si pomagal z lužo, ki se je nabrala v šotoru, da sem lahko čistil. Med čiščenjem so palice popustile in se zlomile in šotor se je sesedel. Nevihta je trajala samo 1 uro, ampak je šotor ni zdržal. Tako sva ostala prvi dan brez šotora. Oskrbnik Filip nama je ponudil, da lahko znosiva opremo v kontejner in zasedeva en pograd. Med pospravljanjem naju je zmotila človeška govorica, ki se je slišala nekje izpod Ojstrice. Nemogoče, da bi ljudje bili v takem neurju gori. Potem sva gledala in iskala, od kod neki se sliši govor. In sredi skal zagledava dva, ki se spuščata proti Korošici. Mladi par iz Poljske, ki ju je nevihta ulovila pred vrhom in nato sta kar čez skale direktno sestopala v nevihti. Zavili smo ju v deke in ogreli z čajem, saj sta bila premočena do kože. Suhih oblačil nista želela sprejeti in sta želela čimprej se vrniti na Podvežak. Večer je bil lep, zato sva lahko v miru pospravila polomljen šotor in vse lepo zložila v kontejner. Naslednji dan je bil zopet napoved slaba le v poldanskem času. Zato sva zjutraj hitro krenila proti jami Elizabeta. Spustil sem se po poševnem rovu v notranjost. Prosto sem preplezal 5 metrov globoko stopnjo in se znašel v prostorni dvorani. Tam sem skozi ozek meander vrgel kamen, ki je šel globoko neznano kam. Odhitel sem ven in sporočil Beniju, da jama gre naprej, da bo potrebno imeti vrv in opremljevalni komplet. Če nama uspe razširiti ožino, pa se bova spustila lahko naprej. Opremila sva prvi 5-metrski skok in se znašla v dvorani. Tam pa sva opazila rov, kjer sva preplezala stopnjo in nato na drugi strani dol in tam sva dobila večji vhod v brezno. Hitro sem se vrnil in razopremil 5-metrsko stopnjo, saj sva potrebovala vso vrv. Pričel sem opremljati in po 10 metrih spusta sem stal na velikem snežnem zamašku. Pot sem našel v meandru, kjer je v jamo prihajal še en rov, mogoče iz sosednjega brezna Jožef, saj je bil na koncu ozek in zasut z gruščem. Nato sva se spustila v meander in po 9 metrih sva bila zopet na snegu. Tam sva prosto plezala do trenutnega konca jame. Na koncu je bila dolga špranja napolnjena z gruščem, kjer bilo potrebno kopati, da bi dobil nadaljevanje. Lotila sva se merjenja. Namerila sva 63 metrov dolžine in 29 metrov globine. Zelo lepa jama, ki bi jo lahko še obiskali in malo kopali v spodnjem delu. Vreme je bilo še vredu, zato sva odšla do Vežic. Tam sva locirala še nekaj novih jam in se vrnila do Korošice. Malo je vreme je še vztrajalo, nato se je zopet skisalo in pričelo je padati. Gregi, ki se je pod večer pripeljal na planino, je zato moral noč prebiti v avtu na Podvežaku, saj ni bilo možnosti, da bi prišel gor.

Zjutraj me je zbudil Gregi, saj je že zgodaj odšel na pot, ko se je dež ustavil. Danes, ko je že bil petek, smo imeli plan, da gremo v Petkovo jamo. Petkova jama nas je zadnje tabore kar presenečala, zato smo šli do nje z velikim veseljem. Imeli smo plan izmeriti zgornje dele Meandra gladkih copatkov. Tam sta najdlje prišli Mateja in Teja in videli, da se meander nadaljuje. Gregi se je zapodil proti meandru, midva z Benijem pa sva se lotila merjenja. Kmalu je Gregi prišel nazaj, da se je ustavil pred 10 metrov globokim breznom, spodaj se vidi dvorana, ki jo je poimenoval Dvorana dinozavrovega uhana.

Na začetnem delu je Gregi smuknil v meandru mimo skale. Malo sem poskusil slediti, ampak – ozko. Beni je že delal načrte, da bi kar tam počakal. Nato sva skalo uspela premakniti in odpreti prehod po meandru naprej. Tam pa zopet ožina. Beni je tudi tam imel pomisleke za napredovanje, ampak radovednost in prijatelji se vlečemo naprej skozi vse probleme. Pred vstopom v brezno sva končala z merjenjem in vrnili smo se na začetek jame, kjer smo si oblekli pas in odšli v spodnje dele. Imeli smo plan še izmeriti brezno Head shot. Gregi se je spustil dol, kjer sva z Leo nazadnje dodala še nekaj novih sidrišč in nisva opremila. Tako je opremil zadnje brezno, ki gre proti dnu. Midva z Benijem pa sva se pripravila na merjenje. Ker sem že prej videl, da v brezno prihaja še en meander, sem gledal, kam bi dali točko. Ko sem gledal po skalah, sem opazil stare svedrovce. Noro! Prišli smo v drugo jamo, saj je v te dele Petkove prehod prekopal Simon in ni bilo možno, da bi v te dele prišli po tej strani! Edina jama, ki pa je bila tu okoli raziskana tako globoko in je mi še nismo poznali, pa je Saševa jama. Povezali smo Petkovo jamo in Saševo jamo. Pričnem kričati kot sraka, naj Gregi pride gor, da smo našli povezavo. Zapodimo se v meander. Gregi se je usmeril nekam dol po meandru. Jaz pa sem splazil nekam gor. Napredoval sem cikcak nekam daleč gor. Nato sem se ustavil pred večjim breznom, ki bi ga bilo potrebno prečiti, saj se vidi okno na drugi strani. Ker sem imel prenerodne čevlje, nisem riskiral prostega plezanja, zato sem se vrnil. Ko sem videl, kako se meandri prepletajo, smo ta del poimenovali Kraljestvo meandrov. Vrnil sem se do Benija, ki me je opozoril, da se mu zdi, da je v jamo pričela teči voda. Kmalu so se slišali slapovi v breznu Head shot. Še sreča, da se nismo tja spustili. Gregi se je vračal. Ampak je zgrešil smer v meandru in se fino zataknil. Šel sem do njega, podal mi je čelado in iz žepa je potegnil karto Joker, ki jo je našel v Srbiji in ga je spremljala od takrat. Ko sem mu pomagal, da se je vrnil nazaj in izbral pravo pot, smo ta del pominevali Zataknjeni Joker. Povedal je, da je prišel do 7-8 metrov globokega brezna, tak naj bi bil izračun padajočega kamna. Brezno se lepo razširi in je prava skrivnost.

Ker smo bili v zgornjih delih meandra, smo bili suhi. V jamo pa so pritekali pravi slapovi vode. Ko smo prišli ven, je bilo sonce. Skozi Petkove njive je tekla reka, kar je dalo vedeti, da je bil zunaj hud naliv. Bilo je tako lepo sonce, ki je dajalo moč, povezali smo dve jami. Kakšna sreča, stiski rok prijateljev, ko sta prišla iz jame. Kar smejali smo se do ušes. Sedaj imamo veliko veselje, da jamo raziščemo in do sedaj se je že pošteno razvejala. Poklicali smo vse starejše Kamniške jamarje in jim povedali, da smo povezali Saševo jamo in Petkovo jamo. Nato smo še nekaj naših jamarjev poklicali in jim povedali res lepo jamarsko novico. Naslednji dan, v soboto, je na tabor prišel Denis. Sedaj smo lahko naredili dve ekipi. Denis in Gregi sta odšla v Šubidu širiti ožino Kravja vulva. Midva z Benijem pa do Vežic, kjer sva imela nekaj jam za izmeriti. Ta dan je bila napoved slaba, ampak je bilo samo oblačno, nič sonca, turobno vreme. Ko sva prišla do Vežic, sva se najprej spustila v brezno, kjer sva po 8 metrih globine že stala na zamašku in še vedno je veliko snega notri. Namerila sva 15 metrov in 8 metrov globine. Poimenovala sva jo Kevdež. Po izpeljavi vprašanja, kje je dež? Saj so napovedali, da bo vsaki dan do 80 do 90% dežja. Nato sva šla naprej v zelo zanimivo jamo. Skozi poševni rov sva se spustila v lepo okroglo brezno, globoko 11 metrov. Na dnu pa led. Še vedno je vse okovano v led. Zelo lepa oblika naju je navdahnila, da sva jamo poimenovala Veliki kamniti škaf. Samo brezno še ima en del jame, ki prihaja od strani notri. Ta stranski del ima v stropu okno in še od strani najdemo ozko špranjo, ki tudi vstopa v to jamo. Tako da jama ima 4 vhode. Res lepo, namerila sva 43 metrov dolžine in 21 globine. Nato sva nadaljevala nad to jamo po ruševju, kjer je Beni našel še eno jamo. Gre za dokaj enostavno jamo, po kateri se spuščaš po rovu, dokler ne prideš do konca, kjer je vse posuto. Jamo sva poimenovala Jama praščipalca, po moji izpeljavi imena za hroščka, ki bi lahko bil nekaj takega kot paščipalec. Namerila sva 21 metrov dolžine in 9 metrov globine. Nato sva še malo zaokrožila po ruševju. Med ruševjem sva našla helijev balon, ki ga je prineslo v to divjino, kjer je spustil svojo dušo in se zataknil med veje. Vreme je bilo še vedno zelo turobno, zato nisva imela več velike želje in energije, da raziskujeva in sva se vrnila nazaj. Tam sva pogledovala proti Lučkemu dedcu in upala, da se Denis in Gregi čimprej vrneta, da ju ne dobi nevihta, ki se je približevala. Ravno, ko sta se pojavila v bližini, je začelo deževati in ko sta stopila pod streho, se je razbesnela nevihta. Uspela sta napredovati 1 meter po ožini. Zadaj se sliši voda. Potrebni sta še dve akciji, da se bo videlo, kako je zadaj, naj bi se slišalo, da je kamrica. Rov pa zavije po kotom 90°, zato nista videla nič naprej.

V nedeljo zgodaj zjutraj sta me zbudila Tilen in Teja, ki sta prišla pomagati nositi robo iz tabora. Oskrbniku Filipu je Tilen prinesel veliko mesa za veliko zahvalo, da smo se lahko umaknili pod streho. Ko smo pričeli pakirati, je prišel tudi Filip Kuntu pomagati transportirati robo. Kako veselje, da dobiš tri jamarje, ki vzamejo vso težo iz ramen. Vreme je bilo lepo sončno. Zato smo tabor Korošica zapustili v lepem spominu. Uspeli smo izmeriti 7 novih jam, povezali smo Petkovo jamo in Saševo jamo, širili v Šubiduju. Noro, kljub temu, da je vreme bilo obupno in smo zaradi ujme v dolini izgubili kar nekaj jamarjev, ki so bili aktivni na intervencijah in niso mogli gor, smo izpeljali zelo lep tabor, že peti zapovrstjo. Upamo na bolj mirno jesen in da se čimprej vrnemo v naš jamarski raj.