ŠTAJERSKI JAMARJI: Prvomajski tabor na Slomniku z vsiljivcem

Na Slomniku je potekal že tretji prvomajski tabor. Kot vedno so tabori na idilični gozdni jasi, daleč od vsega, ampak kljub temu blizu civilizacije, saj nižje pod grebenom poteka glavna cesta Celje – Laško. Ker se na gozdno jaso lahko pripeljemo z avtom, ga vedno napolnimo z razno kramo do vrha. Posebej pa smo se navadili, da vedno vzamemo platno za streho, saj prvomajski tabor na Slomniku še nikoli ni minil brez dežja. V petek smo postavili šotore in prižgali ogenj na naravnem ognjišču. Predali smo se užitkom gozdnega miru in dobre jamarske druščine. Nabralo se nas je 8 mladih in starejših podlasic.

V soboto smo odšli pod Celjski grad, kjer smo lani med merjenjem in raziskovanjem Grofove ožine opazili še nekaj zanimivih vhodov. Najprej smo si ogledali vhod, iz katerega je prav prijetno hladno pihalo. Tilen je med spuščanjem na dno jame našel lepo rogovje na srnjakovi lobanji, po čemer smo jamo poimenovali Srnjakova razpoka. Jama ima dva vhoda in je skozenjc. Našli smo tudi izvor prepiha, ki veje iz male, za pest velike luknje. Namerili smo 10 metrov dolžine in 4 metre globine. Sama razpoka se je že prav prijetno zasigala. Nato sta Teja in Tilen šla na hitri pregled okoliških sten. Mi smo premerili še vhoda Srnjakove razpoke in nato smo šli iskati Tilna in Tejo. Sedela sta ob vhodu Grofove ožine. Našla nista nič obetavnega, nista pa šla visoko, tisto bo ostalo za drugič. Ko smo se vračali nazaj, nas je na poti ustavil mrzel hlad. V steni nad Srnjakovo razpoko je bil vhod. Najprej smo videli samo en krajši rov, ki gre gor in nič več. Ampak sedaj pa, ko se je ozračje segrelo, je prav hladno pihalo na pot in dajalo vedeti, da ni samo to. Zato je Tilen zlezel v kamin do vrha in opazil rov. Odšel je poiskati pot z vrhnje strani in poskušal vstopiti v rov, ampak je zgrešil smer in se skozi kamin spustil nazaj do nas. Nato sta zopet na vrh skozi skale splezala Teja in Tilen z merilnim kompletom. Tilnu je uspelo se preriniti v rov in ga izmeriti. Nato sta se oba mimo zagozdene skale spustila skozi jamo do nas. Namerili smo 13 metrov dolžine in 8 metrov globine. Poimenovali smo ga Razbojniški skozenjc, saj bi med ropanjem gradu lahko zlezel skozi jamo in hitel proti Celju.

Ko smo prišli do avta, so bile temperature zelo poletne, zato smo se želeli čimprej vrniti v hlad gozdne jase, kjer je naš tabor. Janko, Valerija in Lea so tabor dobro uredili in skuhali kosilo. Po kosilu smo se šli umiti v terme Laško, ki so zelo blizu in omogočajo, da se jamarji zelo dobro umijemo in razgibamo v termalni vodi. Ko smo se vrnili, je pričelo rahlo deževati. Ampak ne tako silovito, kot lansko leto. Pod odlično narejeno streho smo lahko preživeli lep večer.

V nedeljo smo odšli Teja, Tilen in jaz v Pavričev udor. To je največja jama, ki smo jo našli na tem območju, kar raziskujemo tukaj. Dolžina jame je 63 metrov in globina 30 metrov. Vhodnemu breznu nismo v prvih obiskih posvečali velike pozornosti, ker nas je vlekla možnost nadaljevanja. Zato je bilo sedaj toliko več dela, da sem vhodno brezno dobro očistil zemlje in kamnov. Brezno se spiralasto spušča proti spodnji dvorani in zahteva kar nekaj truda, da ga dobro opremiš. S Tilnom sva dodala še nekaj sidrišč in odmik. Sedaj prideš dol brez večjega usipanja zemlje za vrat in drgnjenja vrvi. Spodaj smo se lotili širjenja zelo ozkega meandra. Prepih je vlekel v jamo in to zelo intenzivno. Delo nam je šlo odlično od rok in že je Teja tiščala svoje malo telo v nadaljevanje jame. Ocenila je, da se meander nadaljuje v drugo smer, kot je ocenjeval Tilen. In da je spodaj malo širši kot tam, kjer smo začeli. Nadaljevanje smo poimenovali Hell energy. Ime je dobil po pločevinki energijske pijače, kateri je Tilen vso pot namenjal veliko pozornosti, da je ne bi med transportom predrl. In nato, ko smo končali delo, jo je veselo hotel zagrabiti in že je odletela v ozek meander, ki smo ga pričeli večati. Je rekel, da kdor prej poširi, bo lahko njegov. Veseli in ravno prav umazani smo pokukali na površje in se odpeljali do tabora, kjer so nas že čakali čevapčiči in pečen krompir. Zopet je večer minil v zavetju tabornega ognja.

Na taboru smo tokrat imeli nepovabljenega gosta. Teo ga je poimenoval xx sralni virus. Tako je vsako noč kakšen neprostovoljni gostitelj tega virusa intenzivno gnojil svojo smreko. Posledično so se gozdne živali zelo izogibale našemu taboru, kar smo vedeli po klobasi in razsutih smokijih, ki so nedotaknjeni preživeli noč na prostem. Ker je neželeni gost dodobra izčrpal starejši del odprave, je ponedeljek minil v kurjenju ognja. Vmes nam je postalo dolgčas in smo naredili zip line. Tako smo si med spuščanjem preko vrtače krajšali čas. Nato smo tabor zaključili en dan prej kot je bilo načrtovano, saj je v torek kazalo, da bo cel dan deževen. Kljub temu smo zaključili uspešen tabor z dvema novima jamama in obetavnim začetkom raziskav v Pavričevem udoru, kjer smo dodali nekaj novih sidrišč, da je spust bolj varen in prijeten.