Jamarski dopust po Romuniji

Že kar nekaj časa smo se dogovarjali, da bi si enkrat pogledali severni del Romunije, območje Transilvanije in Bukovine. Tokrat bolj dopustniško, ne kot prava jamarska odprava.

V sredo, 5. aprila, smo se odpravili iz celjske železniške postaje proti Dunaju, kjer smo imeli letalo do Bukarešte. Tam smo se poslovili od Maksa, ki nas je tokrat prvič pustil same v tuji jamarski svet.

Prvi dan smo malo hodili po glavnem mestu, ki nas je presenetilo s svojo velikostjo in urejenostjo. Ogromne avenije, večpasovne ceste, urejene stavbe, ulice, veliki parki. Vidi se, da mesto živi in se razvija.

Ko smo dobili rentan avto, smo krenili proti severu, proti Brašovu, ki bo naša prva točka. S tem smo vstopili v južno verigo Krpatov in v osrčje Transilvanije. Brašov je manjše mesto, malce manjše kot Ljubljana. Veliko prebivalcev se je iz glavnega mesto preselilo ravno sem, saj je obdano z naravo. Tako se vozijo na delo v glavno mesto. Kljub temu zjutraj ni povečane prometne konice, saj je javni promet dobro razvit in zelo izkoriščen.

Mesto je nastalo v začetku 13. stoletja, ko so ga poimenovali nemški kolonisti. Njihov vpliv je še danes viden v arhitekturi stavb. V mestu smo si pogledali črno cerkev, ki je zgrajena v gotskem slogu. Nad mestom se dviga razgledni stolp z napisom mesta, kot v Holywoodu.

Zvečer je pričelo obilno snežiti, zato smo si hitro rezervirali stanovanje, da smo prenočili. Zjutraj pa smo se ubadali, kako bomo spakirali mojo novo odejo iz prave ovčje volne. Na poti proti Brašovu sem zagledala ob cesti prodajalce raznih domačih stvari. Dobila sem jo res zelo ugodno, ampak skrbi pa so se začele, ko nismo vedeli, kako jo spakirati, da bo prišla na letalo. Tako smo jo zvili v kroglo s pomočjo živilske folije.

Ko smo to rešili, pa smo se že odpravili proti gradu Bran. Vsak turist se v Transilvaniji ustavi ravno tu. To naj bi bil Drakulov grad, čeprav ta ni podoben tistemu v romanu Drakula. Da je to najbolj oblegana turistična znamenitost, smo kmalu videli, ko smo se v množici prebijali proti gradu. Da je turizem tu zelo napreden, smo videli, ko smo namesto prodajalcev vstopnic naleteli na avtomate za plačilo vstopnic. Vsekakor zelo potrebna zadeva, če se želiš izogniti gneči.

V gradu so razstavljeni eksponati, kjer lahko opazujemo ročna dela človeških rok. Včasih kar ne moremo verjeti, kaj vse je mogoče izdelati z rokami. Danes smo tako industrializirani, da smo že skoraj povsem izgubili stik z ročnimi deli. Poleg tega so v gradu razstave, ki so povezane z romanom, srednjeveškimi mučilnimi napravami in dvigalo do cisterne z vodo na dvorišču gradu.

Zunaj smo si še malo ogledali prodajalne s spominki in si privoščili prigrizke – langoš in palačinke. Nič kaj tradicionalno romunsko;)

Že nas je čakala pot naprej proti Segesvaru, še bolj v osrčje Transilvanije. Vmes smo se ustavili še v kraju Rupea, kjer smo si ogledali še en grad. Sicer povsem neopremljen, a veliko bolj obsežen. V gradu so bile predstavljene zanimive umetniške slike in strukture. Še posebej zanimiva pa je bila razstava namenjena predstavitvi izdelave pečnic, ploščic, ki sestavljajo krušne peči. Zelo raznolike oblike in poslikave.

Pred krajem Rupea pa smo se zapeljali po pravi vaški cesti, po kateri so domačini hodili kar v škornjih. Malce so nas pogledovali, da smo se tja zapeljali s čisto novim črnim SUV-om. A tudi to je Romunija. V bistvu je to tista Romunija, o kateri nas učijo mediji. Kot pa smo vse bolj ugotovili med potjo, je takšne »Romunije« zelo malo in tako imamo povsem napačne predstave o državi.

Segesvar je še eno manjše mesto z nemško preteklostjo, o čemer nas seznanijo imena lokalov, delov mesta in sama arhitektura. Naslednji dan smo se sprehodili po mestu, si ogledali srednjeveški razgledni stolp, hišo Vlada Dracula. Vidi se, da se zelo trudijo za razmah turizma v mestu.

Nato nas je čakala skoraj 4-urna vožnja preko vzhodnih Krpatov do kraja Piatra Neamt. Naš prvi postanek je bil kraj Odorheiu Secuiesc, že povsem madžarsko območje. To se jasno vidi v napisih krajev. Pa tudi v barih govorijo samo madžarsko. Tu sta si Risto in Beni zaželela palinke in sta se kar malce spogledala, ko sta jo dobila 1 dl. Sledilo je kar malce zabavno sporazumevanje z natakarico, ki je govorila samo madžarsko. Kot bi bili na Madžarskem, pa smo bili sredi Romunije. Tu bi povsem prav prišla Maksova teorija, da se je vredno naučiti madžarsko.

Kaj kmalu pa smo opazili kakšen je odnos države do madžarske skupnosti. Živijo izolirano, ceste se ne vzdržujejo. Če bi lahko temu še rekli cesta. Bilo je kot slalom vožnja, nikoli nisi vedel, če ti bo odtrgalo gumo, ko sem prehitro prevozila kakšno luknjo. Tista googlova navodila za pot so se kar precej podaljšala. Smo pa srečevali veliko različnih terencev in pickupov z madžarskimi tablicami, ki so imeli montirane prave kramperice. Zdaj nam je bilo povsem jasno zakaj.

Da bi bila naša vožnja še malce bolj adrenalinska, smo se podali na zanimivo pot čez Krpate, ponekod še zelo zasneženo pod izjemnimi soteskami. Sploh zato, ker je rentan avto imel že letne gume. Malce se je vklapljal abs, ampak je šlo brez problema. Ustavili smo se na vrhu prelaza, kjer smo opazovali nekdanjo vulkansko dejavnost. Cariera Suseni je bil vulkan pred 6,5 milijoni let. Šlo je za eksploziven vulkanizem. Še danes vidimo andezitne stolpičke. Med našim obiskom smo slišali, kako se deli podirajo, kar je proces zmrzalnega preperevanja.

Na prelazu smo se ustavili v zelo nobel smučarskem centru. Ker je bila gneča, smo se odpravili naprej. Potem nas je pot vodila mimo številnih jezer, kamor se stekalo ogromne količine vode s Karpatov. Ustavili smo se pri enem izmed njih, v kraju Pângaraţi. Ureditev okolice je bila sofinancirana iz evropskih skladov, a bi bili ponovno potrebni obnove.

V kraj Piatra Neamt smo prišli pozno zvečer, kjer nas je že pričakovala gostiteljica. Po njenem priporočilu smo se odpravili zvečer še na večerjo, a smo bili razočarani. Restavracija je bila povsem polna in natakarji niso imeli časa, da bi se ukvarjali s tujci. Tako smo odšli iskati drugo. Našli smo eno dobro restavracijo z italijanskimi jedmi. Celo mesto pa je eno samo gradbišče. Povsod na vsakem koraku se nekaj dela, ureja. Po poti smo za Alberta in Jaka poslikali električno napeljavo, saj ju tokrat ni bilo zraven. In da ne bosta prikrajšana za strokovno usposabljanje električarjev v tujini, smo to naredili kar mi.

Naslednji dan je bila velika noč. Že prejšnji dan smo v madžarskem mestu nakupili šunko, hren in jajce.  Prodajalka je razumela kaj hočemo in šla iskati jajce nekam zadaj trgovine. Mogoče kar v kokošnjak. Potem pa nam jih zapakirala v plastično vrečko. Malce smo debelo gledali, kam bi jih dali, da bodo ostale cele in našli prostor spredaj pri sovozniku. Manjkala nam je še samo potica. To mi je uspelo najti v mestu Piatra Neamt. Potica je bila kot naš kolač z bogatim nadevom in kosi želatinastih bonbonov. Potem sem se odpravila še v lekarno po lekadol, ker se je tudi mene nekaj loteval prehlad. Vsi ostali so že precej bolehali, saj smo bili pred nekaj dnevi v Sloveniji v kratkih rokavih, tu pa spet temperature pod nič. V lekarni me niso razumele, saj niso govorile angleško. Potem je lekarnarka šla do sodelavke, kaj ji svetuje. Nato pa sta sklenili, da najbolje, da jima vtipkam v google translate, da bodo razumele, kaj potrebujem. Zanimivo, kako dobro je govorila angleško tista prodajalka v slaščičarni v istem mestu.

Ko smo pojedli velikonočni zajtrk, smo se odpravili naprej proti kraju Rădăuţi. Potrebovali smo 2,5 h vožnje. Vmes smo se ustavili še v enem kraju, kjer smo opazovali protestantsko cerkev z zlato streho in zlatimi žlebovi. Takrat so ravno imeli obrede cvetne nedelje. Možje in žene pred cerkvijo so nas vabili v cerkev, da bi se pridružili gostiji. Malce smo pokukali, kaj počnejo.

V kraju Rădăuţi smo si najprej privoščili kosilo, oziroma Beni je preskočil kar na sladice. Verjetno smo ga preveč navdušili z našim pripovedovanjem, kako smo nazadnje spraznili slaščičarno v kraju Petrosani med Balkanskim speleo kampom leta 2018, saj so bile takrat tortice smešno poceni. Tu pa so bile cene že zelo podobne našim, a še vedno nižje.

Po tem smo čakali našega gostitelja, da nam preda ključe stanovanja. Malce smo se zgrešili, a na koncu le našli. Z njim je prišla tudi njegova žena, ki je Beniju namenila oster pogled, ko ga je videla kako z blatnimi gojzarji hodi po njenem bleščeče čistem laminatu, ki je bil še pred nekaj časa detajlno očiščen. Vonj po varikini je prodiral skozi celotno stanovanje in se zažiral v naše nosnice. Ostali smo se sezuli, da nam je razkazala stanovanje. Beni pa je pri njej dobil doživljenjsko črno piko.

Popoldne smo se odpeljali še v bližnji kraj Satu Mare, kjer smo si ogledali pravoslavno pokopališče. Pokopališče med grobovi nima nobenih potk, vse se drži drug drugega, tako da se hodi kar po grobovih. Tla so bila zelo razmočena, pa še nekaj snega je bilo ponekod. Tako smo se komaj očistili, tako blatni smo bili. Zvečer sva šli še z Jožico po tortice. Tako sva imeli v stanovanju degustacijo.

Naslednji dan smo se oglasili na občini, kjer so nas toplo sprejeli. V bistvu se je kar ustavil delovni proces. Za tiste štiri ure, ko smo bili tam, smo bili njihova glavna atrakcija. Župan nas je vodil po kraju in nam predstavljal ljudi. Njihova zaposlena Loredana pa je bila naša prevajalka. Županu smo prestavili načrt jame Rădăuţi, ki smo jo lani odkrili pod Slomnikom in jo poimenovali po rojstnem kraju Ristove mame. Bil je navdušen in nas je povabil v županov kabinet. Jožica je rekla, da se še nikoli ni počutila tako pomembne, da bi jo župan sprejel v svojem kabinetu. Pa čeprav smo spet bili v gojzarjih. Župan nam je pripovedoval, da je kot mlad delal v italijanskih Udinah. Slovenije pa se spomni kot zelo čiste države. Z veseljem pa si bi ogledal to slovensko jamo, ki ima ime po romunskem kraju.

Še en dan smo ostali v kraju in si ga dodobra pogledali. Oba z Benijem sva si za spominek za domače kupila porisane prave jajčne lupine. Še ena zadeva, ki jo bo težko spraviti nepoškodovano domov. Očitno si radi dajemo takšne izzive;). Zvečer pa mi je pisala Loredana iz občine, da nas vabi na večerjo k njej domov. Z njo smo navezali pristne stike, saj je zelo topla in prisrčna oseba, ki nam je veliko pomagala. Tako smo šli najprej v tisto našo preverjeno slaščičarno in ji kupili eno veliko torto. Nato pa se odpeljali do njenega doma, kjer nas je pričakala z možem in sinom. Mož je mizar in je delal v Madridu 2 leti, zato zelo dobro govori špansko. Je bil navdušen, da je lahko z mano spregovoril v jeziku, ki ga že nekaj časa ni uporabljal. To je še en primer, da Romuni raje gredo na delo tja, kjer je jezik zelo podoben njihovem, je iz iste romanske skupine. Čeprav se je romunščina povsem izolirano razvijala. Je nekakšna mešanica latinščine, slovanskih jezikov in madžarščine.

Zjutraj smo se poslovili od gospodarice stanovanja. Ko je videla, da ji ga nismo zasvinjali, se je od nas z veseljem poslovila.

Ker smo bili blizu ukrajinske meje, smo se zapeljali še do tja. Že nekaj kilometrov pred mejo so se vile dolge kolone tovornjakov. Da smo nekako prišli blizu meje, smo se zapeljali po levi strani vozišča, tako kot ostali vozniki avtomobilov. Sprehodili smo se do meje, kjer sta nas policista prijazno opozorila, da se tu ne smemo sprehajati peš. Obrnili smo se. Nedaleč stran pa so nas švercerji vabili v svoje avtomobile in nudili prevoz čez mejo. Morali smo jih zavrniti, saj nismo imeli potnih listov. Sicer pa ukrajinskih beguncev na tem mejnem prehodu ni več. Da se je nekaj dogajalo pred meseci, kažejo samo še prazni kontejnerji za pomoč in številni zapuščeni avtomobili.

Zatem smo se podali na skoraj 9-urno vožnjo proti kraju Buzău. Tam bi morali prenočiti, vendar nas je gostitelj malce nalagal. Ostali smo brez prenočišča. Smo pa hitro opazili, da je ta predel že precej manj urejen in veliko bolj nevaren. Tako smo raje iskali prenočišče drugje, pa čeprav je to pomenilo še nekaj vožnje. Tisti dan smo si želeli pogledati blatne vulkane, vendar je zaradi te nevščečnosti to padlo v vodo.

So pa Romuni precej divji vozniki. Bili smo priča stalnemu prehitevanju v škarje, do driftanja po mokri cesti, do ekstremne vožnje s tovornjaki, predvsem njihovega tovora, slabo povezanega. Regionalne ceste imajo zraven še odstavni pas, po katerem večino časa vozijo tovornjaki, ki pa deloma vozijo po voznem pasu, zato jih je težko prehiteti. Vozni park je zelo podoben kot v Sloveniji, lahko bi rekla, da kar precej boljši in novejši. Ker smo pred 5 leti videli kakšni vozniki so, smo pri rent a car vzeli zavarovanje, da smo bili pokriti glede tega. K sreči je bilo vse ok in nismo imeli kakšne nesreče.

Tako smo tisti dan prenočili v manjšem kraju Nehoiu, spet sredi Karpatov. Zjutraj smo se peljali dalje zopet proti Brašovu. Peljali smo se po markantni soteski reke Buzău, ki so jo zajezili v jez. Vse je zgledalo malce nevarno, saj so kamnine zelo krušljivi skrilavci, laporji. Precej neugodno, če pride po porušitve enega dela hribine. To bi pomenilo katastrofo za spodnjeležeča mesta. Smo potem spraševali domačina, če se tega zavedajo, pa je samo zamahnil z glavo. Da to ni bilo vse, smo naleteli še na en viadukt, ki je imel vidne razpoke v vozišču in po stebrih. Armatura ponekod že zelo dobro vidna in zelo korodirana. Pri nas bi bila vožnja vozilom prepovedala, ali vsaj tistim težkih tovornjakom. Tu pa pač ne.

Preden smo prišli v Brašov smo končno dobili kontakt enega izmed romunskih jamarjev. Že pred našim odhodom smo želeli navezati stik, a očitno z napačnimi. Šele ko nam je priskočil na pomoč Aco Pegan iz Srbije, smo dobili kar dva. Prvi je bil Dumi iz Moldavije in nas je posvaril, da je še vedno preveč snega po hribih, ponekod zaradi zametov celo 2 m.  Tako, da ne bomo prišli daleč ter da sedaj ni najboljši čas za jamarstvo. Drugi kontakt Alex Pologea iz Brašova nam je povedal za več lokacij jam, vendar smo zaradi zimskih razmer izbrali najbližje.

Odpravili smo se v hribovje nad Brašovim v jamo Peștera Râșnoavei. Ta dan je bil dež in do jame smo hoditi cca. 40 minut. Alex je bil nekoliko skeptičen, če bomo res šli tja v takem vremenu. A ker smo trmasti in se ne damo, smo šli. Pot je bila zelo zanimiva, povsod so nas spremljali balvani iz peščenjaka in tufov. Vhod v jamo je bil markanten, vanjo se je stekal celoten potok in oblikoval rove v jami.

Pregledali smo stranske suhe rove, kjer smo našli rov s starimi podpisi ter več jamskega okrasja. Po vodnem rovu pa smo prišli do 5-metrske stopnje, kjer smo se ustavili. Bilo je preveč vode, mi pa nismo imeli vrvi. Alex nam je o tej stopnji že pripovedoval, tako smo vedeli, da je še en način, da se ji izognemo. Jama je skozenjc, zato smo šli okoli hriba skozi drug vhod. Ta vhod ni bil tako fotogeničen kot prvi. Smo se pa hitro obrnili, saj je bilo zaradi taljenja snega preveč vode, da bi lahko vstopili v jamo. Mi pa seveda z omejeno opremo zaradi prevoza z letalom.

Zunaj nas je čakala Jožica, ki jo je Beni prej ovil v alu folijo, da bi ji bilo toplo. Ko smo prihajali iz jame, je mimo prišla skupina mladih Angležev, ki so malce pohajkovali po hribih okoli Brašovega. Dež je sicer ponehal, a smo bili prezebli. Tako smo se vrnili do avta in končali z ogledi jam.

Zvečer smo se dobili z Alexom in se še v živo spoznali. Izmenjevali smo si jamarske izkušnje in dogodivščine. Pridobili smo novo poznanstvo in mu obljubili, da se še vrnemo v Romunijo. Tokrat je to bil bolj dopust in poizvedovanje, da smo malce spoznavali okolje in pridobili nove prijatelje. Na večerji smo poskusili nekatere tradicionalne romunske jedi. Risto ni bil navdušen nad čorbo de burta, ki mu jo je priporočil Albert. To je juha z vampi.

Naslednji dan je bil dan odhoda domov. Po 2-urni vožnji do letališča smo vrnili avto. K sreči je bil dež, da nam ga je malce opral. Verjetno so si v avtohiši mislili, le kje so se ti vozili, da so čisto nov avto povsem umazali. Potem smo nekaj časa čmurili na letališču. Zvečer smo prišli na Dunaj, kjer si je Beni rezerviral prenočišče v hostlu, kamor smo se še mi uštulili s prtljago.

Potem pa smo se skupaj odpravili na večerjo kot pravi hochštaplerji – jagermajster, črni čaj z mlekom in dunajski zrezek s krompirjevo solato v nobel dunajsko restavracijo. Beni nam je potem razkazal glavne znamenitosti Dunaja. Spraševali smo se, če bi kdaj jamarsko odpravo naredili tudi na Dunaju. Jame baje da so, pa tudi Dunaj ni več tako pregovorno drag. Beni nas je nato pospremil do glavne avtobusne postaje, kjer smo sredi noči čakali avtobus do Maribora.

Tako se je končal naš jamarski dopust z malce manj obiskov jam, kot smo predvidevali. Izbrali smo si še precej zimsko obdobje. Ampak tudi spočiti se je potrebno kdaj. Smo pa izvedeli veliko novega o Romuniji, pa tudi pridobili novega jamarskega prijatelja. Tokrat smo Romunijo spoznali povsem drugače kot pred 5 leti. Država je zelo razvita in se aktivno razvija, v nekaterih pogledih veliko bolj kot Slovenija. Mediji nam pač prodajajo napačno sliko o državi.

Zapisala: Alenka

Fotografije: Alenka, Benjamin, Risto in Jožica