25.08.2019, nedelja
Mlinarjev rov je jama v Žlaboru v bližini Palčkove jame. Začelo se je že čez teden, ko je Žiga delal na bližnji strehi in gledal proti luknji, ki je na robu dvorišča. Vanč mu je rekel, da gre za tako malo luknjo, da je samo zajcu dostopna. Ker Žigu ni dalo miru, je potisnil nos vanjo in videl, da gre za nekaj večjega. Že na vhodu so se videli kapniki, kar je dalo vedeti, da so v preteklosti med večanjem dvorišča del jame uničili. To je domneval tudi sedanji lastnik in poskušal vhodni del odkopati, da bi našel še kaj, a brez uspeha. Ostal je samo rov, ki se nadaljuje v hrib. Tako je Žiga vsak dan gledal s strehe v luknjo in sklenil teorijo, da se skriva tukaj nekaj večjega. Po poročanju, ki mi ga je podal, je tudi pri meni radovednost rasla.
Prišla je nedelja, čas za jame. Začeli smo jo s prečesavanjem terena na prelazu Lipa. Tam naj bi Alenka videla brezno pred 10 leti. Čas spomina, podrast, močno posekan gozd, polno novih vlak - zelo težavni pogoji za iskanje. En del sva pregledala, a nisva našla nič. Nabrala sva samo nekaj gob. Alenka mi je odstopila skoraj vse. Naslednji dan pa sem zvedel, da je padal prejšnji večer radioaktivni dež. Tako se je spet pokazalo, da je ženska intuicija zelo močna. Brez uspeha sva se vrnila nazaj in potem sva se z Velesom odpeljala proti Nazarjam, kjer sva Žigom krenila v akcijo.
Po vsem pripovedanju sem mislil, da gre za ozek rov, ampak ko sem zlezel skozi vhodno ožino, se je odprl prostorni rov, dolg skoraj 10 metrov. Začela sva kopati in vedra polna zemlje so se vrstila eno za drugim iz jame ven. Kopanje je bilo prijetno, saj je bila sama zemlja. Kmalu sva videla, da gre za ovinek, da ni osip zemlje iz površja. Bolj kot sva poglabljala nivo tal, bolj je se je čutil prepih. Kmalu se je že videlo naprej. Prostoren rov, juhu!
Vesela sva odšla ven, kjer sva dobila pijačo in klepet z lastniki, kako nama gre. Potem sva se vrnila po še nekaj veder in že sva lahko šla skozi. Zadaj se je odprl rov, kjer sva lahko stala. V nadaljevanju se vidi rov, a le eden buhtelj je na poti. Se pa čuti prepih. Na vhodu sva zaslišala zaskrbljene klice Vanča, če naju je že zasulo ali sva še živa. Zunaj smo skupaj pogledali še fotografije in se načudili, da smo jamo podaljšali za 30 metrov. Ta jama pa nam je dala misliti, da se zadaj v hribu skriva nekaj večjega, saj vsaka jama v bližini ima nadaljevanje, iz katerega piha, razen Palčkova jama je preveč zasuta na koncu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski
Ni komentarjev:
Objavite komentar