27. april 2018

Jamarski vikend v Madžarskem gorovju

30.03.2018 – 02.04.2018
Prišlo so velikonočni prazniki, ki smo jih sedaj nekateri že tretje leto zapored preživeli na Madžarskem. Odpravili smo se na sever Madžarske proti Karpatom, na hrib Bükk v mestecu Miskolc. Hrib leži blizu Slovaške meje. Tu je veliko bukovih gozdov, po katerem je dobil hrib ime Bükk. Hrib je del severnoogrskih gornjih notranjih zahodnih Karpatov. Vse področje pa je zaščiteno v sklopu nacionalnega parka z imenom Bükk.
Iz Štajerske smo štartali sredi dneva v petek popoldne. Čakala nas je 7-urna vožnja. Pot nas je vodila skoraj čez celo Madžarsko. Peljali smo se mimo Blatnega jezera in Budimpešte, kjer smo spoznavali podzemlje v preteklih dveh letih, in mimo velikih nepreglednih ravnin. Žiga se je že začel spraševati ali imajo tu sploh tunele. Tako smo tuhtali in premlevali ali imajo tunele ali ne. Čas je mineval, moške debate so se rojevale in umirale. Nakar smo videli tablo za mesto Miskolc.
Miskolc je znan po težki industriji. Ime izhaja iz Miško, slovanske oblike Michaela. Mesto je poznano tudi po najnižji izmerjeni temperaturi na Madžarskem z -35°C. Območje je bilo naseljeno že od antičnih časov - arheološke najdbe segajo v paleolit, ki dokazujejo človeško prisotnost že več kot 70.000 let. Njeni prvi znani prebivalci so bili Cotini. Takšne najdbe iz zgodnjega naseljevanja so našli tudi v jamah. Voda, po kateri smo v jamah čofotali, se združi in teče proti temu mestu. Pokrajina se je začela spreminjati in postalo je bolj hribovito. Tako smo se malo vzpenjali in spuščali, občudovali stari grad in nato so se pred nami pojavile lučke. Lučke so spominjale na poizkuse Nikole Tesle. Bile so raztresene do vrha hriba, zgoraj pa je bil luksuzni Palace Hotel. Tu smo zavili mimo hotela in videli naš prvi tunel na Madžarskem. Dolg je bil samo 3 metre, ampak šteje se pod tunel. Kmalu je sledil drugi 3-metrski tunel, kjer smo parkirali in iskali smer. Google je kazal znake zmedenosti, ker smo šli izven območja človeške civilizacije. No, potem smo se obrnili, se vrnili do hotela in zavili v drugo smer. Zopet mimo 3-metrskega tunela in nato spet postanek, da se Google navadi divjine. Mimo je pripeljal avto in se ustavil, da nam bi ponudil pomoč. Namesto, da bi Grega pustili samega, da se pomeni, smo skočili vsi iz avta. Na vprašanje, ali ve za lokacijo jamarske hiške, je odgovoril: "no no no" in hitro smuknil nazaj v avto. Kdo ne bi pohitel, če bi iz avta skočilo 5 moških pozno zvečer, sredi temnih gozdov v ozki soteski. Smo se nato orientirali in našli pravi odcep ter se začeli vzpenjali po vijugasti cesti sredi temnega gozda. Balon na kolu pri odcepu na makadam nam je bil znak, da smo zavili iz glavne ceste in kmalu prišli do lepe jamarske hiše. Tam so že bili jamarski prijatelji iz Budimpešte. Na eni strani je bil velik pograd s skupnimi ležišči in prijetno pečko na drva. Veseli vsi ponovnega snidenja, ampak za pogovor in pregled načrtov jam za ogled v prihodnjih dneh je bilo le malo časa, saj nas je pozna ura gnala spat.
Zjutraj smo se zbudili v oblačni dan. Ura vstajenja je bila normalna. Obilni zajtrk za celodnevno potepanje po jamah je bil opravljen. Jamarsko opremo na rame in smo počasi krenili peš proti prvi jami. Kar kmalu smo za cesto videli lep zabetoniran vhod. Na poti do jame smo videli še več lepo urejenih vhodov. Tu je največja koncentracija jam na Madžarskem. Jamarstvo je bilo na Madžarskem skozi zgodovino vedno lepo sprejeto in so vanj veliko vlagali. Tako se lahko vidi lepo urejene vhode z vrati, da bi preprečili vandalizem ali vstop nepotrebnim radovednežem. Naša prva jama, "Láner Olivér-barlang", tvori sistem še z ostalimi jamami. Pred jamo imajo veliko spominsko tablo vsem pokojnim jamarjem. Pri nas najdeš v gozdovih samo table pokojnim partizanom.
Po lestvi smo splezali v jamsko predsobo. Tam so bila vrata, ki jih je bilo treba znati odkleniti. Za vrati pa lestev in spustili smo se v osrčje jame. Vrvi v tej jami ni, le lestve. Tako premaguješ jamo, kot v kakšni igrici. Jama ni bila preveč prostorna. Bilo je kar nekaj ožin. Eno smo mogli premagati obrnjeni na bok in se namočiti v luži. Drugih takšnih posebnih zahtevnosti ni imela. Proti koncu jame smo se spustili v kamrico, po kateri smo prišli do sifona. Sedaj, ko je polno vode, prehod ni možen. V sušnih razmerah lahko prideš v drugo jamo. Ta jama je bila najbolj suha, kar smo si jih ogledali. Na stropu je bilo polno netopirjev. Netopirjev je bilo več vrst in so veselo dremali, viseči pod stropom. Po končanem ogledu smo se napotili v "Balekina barlang". Dež je začel počasi padati in nas vztrajno močil. Hoje je bilo kar nekaj. Nekaj Madžarskih jamarjev se je pametno odpovedalo obisku jame, ker so vedeli, da bo zelo mokro. Na poti smo lahko občudovali lepe vrtače in njihov lep kraški svet. Hodili smo po grebenu in na drugi strani občudovali sosednji hrib, ki je tudi poln manjših in večjih jam. Zadaj pa je bila že Slovaška. Zaradi vetra in snega je bilo veliko drevja podrtega. Povsod je prevladovala bukev. Po nekaj hoje po gozdu smo se spustili za manjšim potokom in prišli do vhoda v "Balekina barlang".
Zopet smo lahko občudovali lepo urejen vhod. Čeprav je bil sredi gozda, so ga lepo zabetonirali in uredili, da pesek ne more več mašiti vhoda. Feri nas je opozoril na začetno ožino. Takoj za škarpo je bila vrv, po kateri smo se spustili do ožine. Za boljši prehod si stvari dal na dolgo popkovino in se varoval s kratko ter zlezel v ozko brezno. Po premagani ožini se je jama odprla. Lestve v njej niso več uporabne, ker so zelo stare in zarjavele. Tako, da tu smo uporabljali vrv. Spuščaš se po stopničastih breznih. Po jami je teklo veliko vode, zato smo šli samo do dela z imenom Pálmaház. Do sigove palme, po kateri je del poimenovan, smo morali prosto splezati po zelo dobrem prelomu. Spodnjo polovico je sestavljal sivi apnenec. Od zadnjega slapa se je voda razpršila po vsej tej ploskvi in nadaljevala svojo pot v globino. Vse je bilo zelo spolzko in počasi smo se spuščali navzdol. Ko si premagal to poševno sivo ploščo, se je odprl velik prostor. In tam je visela sigina palma. Voda, ki je tekla po tej ploskvi, nas je zmočila do spodnjih hlač. Sestavili smo se za eno skupinsko sliko in se nasmehnili objektivom. Pokukali smo še v temno brezno, kjer se jama nadaljuje in šibali nazaj v gibanje. Z gibanjem smo se vsaj malo ogreli, čeprav nas je mokra obleka hotela hladiti. Skozi vhodno ožino je šlo lažje, kot sem mislil. Navadno ti čez take ozke zadeve pomaga dol gravitacija, gor pa te gravitacija samo ovira.
Zunaj dež ni ponehal. Še vedno je padalo. Ko smo prišli na glavno cesto, smo naredili plan za naprej. Grega, Drejc in Žiga so šli kuhati, midva s Simonom pa sva šla še v eno jamo. Planirana je bila za obisk nas vseh, ampak je količina vode zaprla prehod v nadaljevanje. Zato smo v njo šli samo pobrati vrv. Del poti smo se peljali s kombijem, nato pa v gozd. Zopet smo hodili sem in tja in počasi prišli do vhoda. To je bil največji zabetonirani vhod, ki sem ga videl. Imela je velik obod in nato 15-metrsko zabetonirano brezno. Je rekel Feri, da so v komunizmu kar veliko podpirali takšne projekte. Sedaj v današnjih časih pa bi jamarjem pobrali najraje vse dohodke. Jame pa bi zasuli, itak so brez veze, voda pa priteče skozi pipo, tako da ni panike, kje teče in skozi kaj teče.
Po lestvah smo splezali do vhodne špranje v "Fekete barlang" ali po naše črna jama. Ta jama je bila večja kot ostale. Takoj za vhodno špranjo se je odprlo veliko brezno. Količina vode je bila velika in je špricala na vse strani. Jama je bila je bolj mrzla od prejšnjih, led je bil celo v vhodnem breznu. Postopoma smo se spuščali in kmalu smo prišli do zelo velikega brezna. Voda se je zlivala čez polico in se razpršila v prelepem dežnem slapu. Feri je s svojo močno lučko usmeril snop gor in povzročil prelep pogled na dežne kapljice, ki so padale v globino. Zelo lepo je bilo gledati dež iz vrha. Stene so bile črne, kar je dalo res nepozabno lep spomin. Simon je tudi vriskal, ko se je spuščal v globino. Vrv je bila mokra, tako, da je bilo spuščanje pravi užitek. Na dnu tega brezna smo gledali, kako teče voda v nadaljevanje. Nazaj gor pa smo bili pod tušem. Nemogoče se umakniti, teklo je po tebi. Če ti je še ostal kakšen kos suhega mesta, te je sedaj zmočilo do kosti. Feriju sem pomagal pospravljati vrv in se hitro gibal, da me ne bi podhladilo. Zunaj še vedno ni nehalo deževati. Tako smo počasi hodili, premočeni. Dnevna toplota je izginjala s soncem. V hišici pa je že gorelo in tudi kosilo je bilo kuhano. Noro dobro je delo lačnim želodčkom. Nato pa klepet o jamah, kaj delamo, kaj smo odkrili. Prijetno druženje in nato spat v upanju, da se oprema posuši.
Na prvoaprilsko nedeljo nas ni pričakalo sonce, ampak še vedno megleno in rahlo je pršelo. Sprememba od prejšnjega dne je bil samo veter. Z avtom smo si olajšali del poti, ampak vseeno nas je čakalo pešačenje po blatni gozdni cesti. Dež nas je sproti močil. Šli smo zopet mimo lepo urejenih vhodov naprej in naprej v bukov gozd. Kmalu smo zagledali vhod v jamo, kjer nas je čakal ogled indijanskega mostu, kjer prečiš 50-metrsko brezno. Ključ je vtaknil v ključavnico in začel kleti, malo po njihovo, malo po italijansko. Najprej smo se smejali, kakšna dobra fora za prvi april in čakali, kdaj bo prišel tisti smeh. Nič, vsi so bili zaskrbljeni in se lotili drugo polovico ključa izvleči iz ključavnice. No, ni bila prvoaprilska, ampak resna stvar. Dodobra so se namučili, da so dobili zlomljen del ključa ven. Je treba povedati, da imajo svoj način zaklepanja in odklepa se od notranje strani vrat. To izgleda tako, da skozi vratno nišo porineš roko in nato se trudiš odkleniti. No, s kleščami potegniti del ključa ven je bilo še težje, kajti vidiš nič, vse z občutkom. Na srečo jim je uspelo, saj če jim ne bi uspelo, bi morali kupiti nova vrata, ki jih bi bilo treba odrezati, sedaj pa na veliko srečo bodo kupili samo ključ.
Plan se je tako spremenil in odšli smo v drugo jamo, za katero smo imeli dovoljenje. Dež nas je že dodobra namočil, zato smo še bolj želeli v toplo jamo. Vrniti smo se morali nazaj po gozdni blatni cesti, saj jama je bila na naši poti in smo prej šli mimo nje. Odšli smo v "Bejárat barlang". Veter, ki je čedalje bolj pihal, nas je spodbudil, da smo skočili notri. Tudi tu so bile lestve in termometer, ki je kazal prijetnih 7 stopinj. Najprej je bilo ozko in si se počasi premikal navzdol po lestvah. Nato je bila klančina, kjer je bilo spolzko in vse skale zglajene. Tam sem malo pisano pogledal in počasi splezal do lestve. Nato se je prostor malo povečal. Ampak nadaljeval si zopet v ozko razpoko. To je bil poševen spust po kratkem koncu lestve. Spuščal sem se hrbtno, kar na enkrat pa mi je zmanjkalo stopnic. Ko sem nekako glavo obrnil nazaj, sem videl, da visim nad 20-metrskim breznom. Tako sem previdno prestavil noge na drugo lestev in počasi splezal dol. Enega od Madžarov smo pustili nekje zadaj, zato smo ga počakali.
Potem smo se spustili v ozek tobogan, kjer so gladke skale, zlizane od veliko obiskov poskrbele, da si se kar peljal dol. Na koncu sem se že ustrašil, da ne bom prehiter in padel v brezno, ki je bilo malo nižje. Tam spet lestev v večji prostor, kjer je bilo treba 3 metre gor po lestvi in na drugi strani dol. Kot v kakšni igrici. Nato smo prišli do potoka in horizontalnih delov. S Simonom sva krenila po vodi navzdol. Lepa struga, malo gor in dol. Zadnji del je zaradi bučanja slapa bilo sporazumevanje na nuli. Na koncu pa noro dober slap, ki se je z vso silo zaganjal v globino. Tam se je videla lestev, ki v suši omogoča spust. Nato sva se vrnila in že je drugi del ekipe šel pogledati slap.
Žiga se je z vodičem zanihal mimo slapa in se spustil nižje. Rekel je, da je bilo kot v filmu Indiana Jones. Potrebno se je bilo oprijeti za skalo in nato si samo zanihal mimo slapa, ko te je prineslo na drugo stran. V pravem trenutku si se moral spustil in si pristal na polici pod slapom. Nazaj gor pa pod slap in te je opralo ko mlinsko kolo. Nato smo odšli po vodi navzgor. So rekli, da imamo srečo, da je velika količina vode, drugače je lahko čisto suho. Najprej sem se trudil plezati in hoditi nad vodo, ampak kmalu sem skočil v vodo in začel čofotati po hladnem potoku. Najprej smo se ustavili pred lažnim jezercem. Mislili so, da je preveč globoko in so iskali prehod višje. Nato sem zagazil v vodo in videl, da se dviga samo do kolen in nato se odrineš, odskočiš, primeš se za manjšo lestev in po njej prideš v nadaljevanje te lepe jamske struge.
Tam pa se je začel Madžarski vodni Gardaland. Vode je bilo polno, po strugi si napredoval čisto moker. Nekje smo se morali dvigniti in višje iskati prehod, nato pa spust po riti nazaj dol. Prišli smo pred manjši slap, ki ga je bilo kar težavno preplezat, saj so bile skale res svinjsko spolzke. Zadaj pa je bilo nekaj globokih vodnih ponvic, ki si jih moral preskočiti. Čofotanja in smeha nam ni manjkalo do druge ovire: 2-metrska stopnja, po kateri je tekel slap. Tam pa ni bilo možnosti, da bi ga splezal brez, da bi te namočilo. Dve gladki stopnički sta bili vklesani zraven slapa. Ko si dal noge notri, te je že začelo zalivati. Nato si se potegnil gor in zopet po kanjonu naprej. Za zaključek smo prišli do večjega slapa, ki pa ga ni bilo možno premagati. Malo smo se nagledali vode, ki se je med našim obiskom celo malo dvignila. Noge so nam otrpnile v gojzerjih od hoje po mrzli vodi. Spust po tistem 2-metrskem slapu pa sedaj, brez da si se ulegel cel v vodo, ni bil možen. Tako, da če že prej nisi bil celi moker, si bil sedaj. Pravi užitek je bilo skakati po vodi, ki smo jo večkrat imeli blizu kolen. Do brezna smo prišli nasmejani, čeprav nas je že pošteno zeblo. Po poti navzgor smo se vsaj malo ogreli.
Zunaj smo videli, da je ravnino malo pobelil sneg. Veter se je okrepil, tudi mraz je povečal svoj učinek. Tako premočeni in premraženi smo samo hiteli do avtov. Tam smo zmetali opremo notri. Do hiše smo prišli čisto premraženi. Sreča, da so že nekateri bili pred nami in so pripravili ogenj. Suha oblačila so izboljšala počutje. Skuhali smo si dobro kosilo. Noro vodno doživetje. Nato smo odigrali nekaj rund Enke. Za naslednji dan smo rekli, da bi ga rajši preživeli zunaj, da se malo pogrejemo.
Tako smo se v ponedeljek odpeljali proti znanemu mestu Eger. Ogledati smo si odšli izvir, ki sedaj v pomladnem času, ko je veliko vode, bruha vodo 1 meter v zrak. Del poti smo se peljali z avtom in nato z lokomotivo. Večji del smo prehodili peš. Vreme je bilo lepo, sončno in topli žarki so bili potrebni telesu, da si je opomoglo od mraza. Čas je hitro mineval. Za slovo smo dobili še odličnega Túró Rudija. Poslovili smo se z upanjem, da se kmalu vidimo, naučimo še nekaj več madžarščine in preživimo še kakšen dober dan v jami.
Zapisal: Max jamski; Foto: Grega in Andrej

Ni komentarjev:

Objavite komentar