Brezno ledenih slapov

Črni galebi so že v biltenu objavili, da se štajerskim jamarjem obeta v oktobru nepozaben adrenalinski vikend pri Snežni jami. Nekateri so že vnaprej povedali, da so imeli adrenalina dovolj že na preostalih jamarskih akcijah, le Maksi je z žalostnim obrazom naznanil, da ima ravno takrat jamarsko reševalno vajo, kjer bo moral celo nekaj delati, medtem ko se bomo preostali imeli super fino fajn. Pa smo šli štirje navdušenci: Rok, Grega, Andrej in moja malenkost.

Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, zato smo se kar malo težko »odlepili« od koče pri Snežni jami in se s polno »bojno« opremo podali v hrib. Rokovih petnajst minut hoje je čudežno postajalo parkrat petnajst minut in še danes ne vem ali smo hodili tako počasi ali je bilo res tako daleč. Nekako nam je uspelo poiskati vhod jame (Brezno ledenih slapov) in kot bi mignil smo bili vsi na dnu. Andrej in Grega sta izmerila novi del jame, medtem sva z Rokom s cepini preverjala, če so ledeni slapovi resnično ledeni.

Po dobrih šestih urah smo se vrnili nazaj do koče, kjer smo se predali kulinaričnim užitkom. Družbo sta nam delala še Silvo in Toni. Ker še nisem bila v Snežni jami, sem po večerji vsem tako težila, da so se odločili, da ugodijo moji sitnobi in tako se je Andrej menda javil, da gre z menoj po jami. Nisem čisto prepričana ali sta ga Rok in Grega kar določila, ker je pač najmlajši ali se je resnično kar sam javil. Kakorkoli že, jaz sem videla jamo, Andreju pa verjetno tudi ni bilo preveč hudo z menoj. Rok in Grega sta medtem pregledala še nekaj skritih kotičkov v jami.

Zaradi Rokovega slabšega zdravstvenega stanja in res slabega vremena smo se pozno zvečer odločili, da adrenalinski vikend zaključimo predčasno, saj bi se mogoče zgodilo, da bi postala jutranja vožnja domov najbolj adrenalinski dogodek v tem adrenalinskem vikendu. Črni galebi hvala za lep vikend, naslednjič se spet povabim zraven.

Katja; Slikal Grega