Jamarska akcija veteranov v Bokalovo brezno v Kovkah

Da moj do sedaj edini prispevek na blog ne bo le iz 25 let starih spominov, dodajam svežo veteransko akcijo v brezno v Kovkah v bližini Dola pri Hrastniku. Nanjo me je včeraj povabil Tone in ker se nas je vreme usmililo, smo se 28. julija 2015 zjutraj dobili pred klubom že nekaj pred osmo. Opremljeni s starinsko jamarsko opremo (beri: lestvice) in najnovejšo tehnologijo (GPS) smo se s Tonetovim prevozom odpravili čez hrib in skozi Čeče v Revirje.

Iz Hrastnika smo se nato odpeljali v smeri proti Celju in se nato usmerili proti Turju in Kovku. Ustavili smo se pri turistični kmetiji Bokal. Medtem ko smo se preoblačili, je prišel tudi gospodar domačije, s katerim smo bili dogovorjeni in se peš odpravili po hribu navzdol kakšnih 100 metrov. Tam je iz manjše, kakšnih 40 cm velike okrogle odprtine štrlela aluminijasta lestev. Naše veteranske opreme tako nismo potrebovali, saj so domači že nekoliko razširili prvotni vhod.

Tone in Dani si ogledujeta vhod

Prvi se je v brezno spusti Tone, za njim pa še Dani, sam pa sem se ukvarjal s fotodokumentacijo. Na dnu sta ugotovila, da je brezno zaprto, čeprav se je menda nekaj nazaj še slišalo kamen padati še nižje. Ker je nekaj trimeterske tridelne lestve še štrlelo iz zemlje, smo globino jame ocenili na 9 metrov, saj je lestev stala kakšna 2 metra nad najnižjim delom brezna.

Ko se je iz jame z nekaj težavami na ozkem vhodnem delu vrnil Tone, sem se vanjo spustil še sam. Ker je bilo res precej utesnjeno, so mi z vrha potem podali še fotoaparat, da sem notranjost lahko še poslikal. Je ravno dovolj prostora spodaj, da sta lahko notri dva. Pravzaprav nas je bilo več: v breznu smo namreč našli še krastačo, eno lepo pisano in zelo športno žabo (glej sliko) in še kar živahnega slepca.

Zaradi globine brezna sem naredil le skico in verjamem, da ko bomo prišli tja naslednjič, bo vse skupaj nekoliko globlje in na vhodu nekaj bolj prostorno. Z dvema GPS-oma smo skušali določiti lego, pa Danijev ni našel dovolj satelitov, tisti pa, ki sem ga prinesel sam, pa je včeraj v Andrejevih rokah vedel kaj mora delati, v mojih danes pa ne. Ne vem kaj sem se mu zameril – lahko, da me ni poznal, ali pa jaz ne njega.

Tone je napisal zapisnik, z gospodarjem Francijem smo se še dogovorili, da se še oglasimo, in nato odšli - Tone in jaz bogatejša za kozarec dobrega, sladkega belega vina, Dani pa Radlerja in vsak z dodatnimi 20 eko jajčki. Da nam je vreme namerilo zelo omejen čas pove dejstvo, da se je pošteno ulilo takoj, ko smo prišli k nam domov!

Silvo