Raziskovanje pod starim gradom

05.12.2021, sobota

Tiste jame, ki jih imamo najbližje, po navadi nikoli ne obiščemo najprej. Tako smo tudi za obisk hriba pod starim gradom v Celju čakali skoraj na konec leta, da smo našli čas zanj. Risto je namreč opazil zanimive vhode, za katere smo komaj čakali, da jih obiščemo. Kasneje smo ugotavljali, da sploh ni tako slabo, da smo počakali na zimski čas. Ko smo zavili s poti pod steno, smo namreč opazili topel zrak, ki se dviga iz jam. V zimskem času je to prav zanimivo gledati, kot da bi hudič kuhal mlade device v jami. Iz vseh špranj piha.

Neraziskano

Iz enega meandra pa prav ventilira. Kako šiba zrak ven je prav zanimivo opazovati in lahko skoraj že konkurira celjski cinkarni. S Tilnom sva se napravila v jamarsko opremo, da čimprej smukneva v jamo. Veles je slikal, Lea je čuvala, da ne pade Veles s fotoaparatom čez rob, Risto pa je čakal na novice. Ko sem se po vrvi zbasal v vlažno odprtino, sem opazil, da se spuščam v ozko razpoko, ki je prav lepo zasigana. Od toplega jamskega zraka so bile vse stene mokre. Najprej sem želel preveriti, če se razpoka poveže z meandrom, iz katerega najmočneje piha. Pot mi je kmalu prekrižal podor. Risto je od zunaj poskusil s piščalko, ampak nismo bili uspešni pri ustvarjanju povezave. S Tilnom sva pričela meriti. Namerila sva 32 metrov dolžine in 9 metrov globine.

Risto je jamo poimenoval v spomin na svojega očeta: Egejska jama pod starim gradom. Razpoka, po kateri se razvija jama, se na vsaki strani konča s podorom. Nadaljevanje v globino prepreči podorno kamenje, ki ni smiselno prestavljati. Zanimiva razpoka, ki je že lepo zasigana in lahko, da je precej daljša, da proizvede toliko prepiha. Lea in Veles sta med tem šla pogledati, če so Celjski grofje doma v gradu. Je pa med tem prišla se načuditi tudi Alenka, kakšne prepiha ustvarja tukajšnji podzemni svet. Na poti nazaj smo še pregledali nekaj lukenj v steni. Najbolj optimalen je bil meander, kjer nas je pred napredovanjem ustavila ožina. Ker nismo želeli vsega postoriti v enem dnevu, smo si pustili nekaj še za drugi obisk. Nato pa smo hiteli na toplo pijačo, saj je mraz že dobival svojo veljavo.

Najmočnejši dihalnik

Egejska jama pod starim gradom

Celje

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto, Veles

Hribrska zijalka v Hudi peči

14.11.2021, nedelja

Na to zijalko nas je opozoril Miha, ko je pregledoval planinske karte. Opazil je, da je zijalka vrisana na načrtu, v katastru je pa ni. Alenka je nato opravila v začetku jeseni 2020 ogledno turo, da je si nagledala, kje je izhodišče. Nato pa nekako nismo našli časa, da gremo poiskati samo zijalko. Tako nas je čakala vse do novembra 2021. Vreme je bilo jesensko muhasto. Napoved je na začetku kazala na lep vikend, nato se je spremenila v 4 kapljice in nazadnje v samo meglo. Tako, kot so vremenarji brcali v meglo, smo tudi mi v nedeljo brcnili naše korake v vlažno meglo. Naša pot se je pričela pri izhodišču za Solčavsko tiso, ki že 900 let raste na Hribru pri lepi domačiji, ki obnovljena priča o davnem življenju ljudi, ki so živeli v tem kotičku Slovenije. Od tise smo nato lovili smer in po gozdni vlaki sledili cevi za vodo. Ni dolgo trajala hoja po cesti, ko smo zavili v hrib. Megla je bila tik nad našimi glavami, kapljic pa ni bilo. Tam smo iskali markacijo za markacijo. Kolena so škripala pod naklonom poti, pravi »kniebiesser«. Počasi smo se vzpenjali do melišča. Ko smo premagali melišče, pa je pot potekala po robu pečine. Za varovanje je napeljana zajla. Ker so bile skale mokre, smo previdno stopali in kmalu smo zagledal velik vhod v Hribrsko zijalko v Hudi peči. Če bi bilo vreme lepo, bi se zijalka videla že z odseka ceste pri Solčavi. Če ne bi bilo megle, bi tudi mi imeli lep razgled v dolino.

Najprej na vhodu opazimo poskusni odkop iz leta 1935, ki ga je opravil profesor dr. Srečko Brodar. Relativno blizu, vsaj po zračni razdalji, se nahaja namreč znamenita Potočka zijalka, kar je arheologom vzbujalo zanimanje. Rezultata ni bilo, le koščice orla in nekaj drugih manjših živali. Kaže, da je bil dostop pretežak za staroselce.

Z Alenko sva se lotila merjenja. Namerila sva 40 metrov poligona. Sama zijalka je dolga 30 metrov, zajela pa sva še dva stranska rova. V enem opazimo lepe ponvice in po stropu jamsko mleko. Tudi siga se lepo odlaga. Na samem vhodu opazimo nekaj kapnikov, ki pa jih je zunanji vpliv že dobro načel. Jama ima en kamin, do katerega bi se bilo treba povzpeti in tam se vidi rov, ki mogoče odpelje kam naprej. Gregi je naše početje snemal z dronom. Rajko pa je vzel vzorce sedimentov, da razišče, če je notri kakšna žival, predvsem polžki. Po opravljanjem raziskovanju smo se previdno spustili preko jeklenic. Nižje smo preverili še en vhod, ki pa se je izkazal za prekratko jamo. Sklenili smo, da se še vrnemo na ta lep teren, saj lahko Hude peči še skrivajo jame. Pri avtih je le pričelo rositi. V Solčavi na pijači smo sklenili akcijo in premlevali še kar nekaj jamarskih tem.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Rajko, Lea in Gregor