ŠTAJERSKI JAMARJI

Jama Štabirnica z otroki

Foto: Mateja Mazgan

Jama Štabirnica je ena izmed tistih jam, ki so primerne tudi za majhne otroke. Vodoravna, polna kapnikov, brez ožin in enostavno dostopna. Do jame potrebujemo cca 15 minut hoje po vlaki, delno tudi po markirani poti ter brezpotju. Za otroke je zanimiv že dostop, ko staršem jamarjem pomagajo iskati vhod jame z gps napravo.

Foto: Mateja Mazgan

Foto: Maks Jamski

Foto: Franci Horvat

Vhod v jamo je velik, pred njo je dovolj prostora tudi za malico in igro. Za otroke je nujno potrebna ustrezna oprema, to je čelada, naglavna lučka, dobra obutev. V naši skupini smo imeli otroke od dveh let do 10 let. Otroci so lahko sami prosto hodili po prvem delu jame, kjer ni nevarnosti za padec. V zadnjem delu pa je potrebno spremstvo odraslih, saj je na enem delu nekaj metrski skok.

Foto: Mateja Mazgan

Foto: Franci Horvat

Jama Štabirnica je ena izmed lepše zasiganih jam na Štajerskem. Mogočni kapniki se začnejo že v začetku jame in se stopnjujejo proti njenem koncu. V zadnjem delu so visoke stene popolnoma obdane z mogočnimi kapniki.

Foto: Franci Horvat

Foto: Maks Jamski

Da smo že tako razigrane in vesele otroke, ki so kazali navdušenje nad jamo še dodatno motivirali, smo za kapnike skrili zaklade (lizike). Dejali smo jim, da je zanje v jami jamski škrat pustil zaklad. Navdušeno iskanje zaklada in najdba lizik je dokazala, da so lizike pridobljene v jami od jamskega škrata zanje mnogo večjega pomena kot tiste od staršev iz trgovine.

Foto: Maks Jamski

Foto: Franci Horvat

Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Franci Horvat, Mateja Mazgan in Maks Jamski 

Razdejanje v bivaku

7.6.2020, nedelja

Želja po obisku Brezna presenečenj je že močno naraščala. Tudi za ta vikend je slabo kazalo, saj večina najbolj dela za šolo ravno zadnje dni pred počitnicami. Kljub temu smo se nabrali trije komadi. Tilen je prvič šel na takšno globino. Ampak jamo že pozna, saj je enkrat že bil v njej, tako, da je vedel, kaj ga čaka. Prevelike teže nismo imeli, zato smo brez problemov premagovali ožine. Namen je bil nadaljevati s sistematičnim merjenjem. Ko smo prišli do Tektonskega zrcala, sva z Leo poiskala prejšnjo merilno točko in pričela z merjenjem.

Ti deli pred bivakom so bili precej razbiti in nekako sem upal, da se bo to počasi nehalo in prešlo v bolj enovito pot do bivaka. Lea je bila bolj realna in kar kmalu je izginila v podornem rovu. Tako sem med plezanjem za njo že vedel, da bomo spet v več nivojih iskali prehode v nižje dele in se zapletali z merjenjem. Ko sva previdno stopala po podornih blokih, sva kar hitro prišla v zgornje dele nad novim bivakom. Lea jih je poimenovala Podorni prehod. Ker sva bila prvič v tem delu, sva si ga dobro ogledala. Zmotila me je neka plesen ob nekih svečkah. Ko sem prišel bližje, sem opazil še raztegnjeno astro folijo in klupe za perilo. Hm, sem rekel, nekdo je bil pred kratkim notri. Nato sem podrobno pregledal del in med kamni opažal kupčke plesni. Potem sem pokukal čez skalni rob in v svojem slabem soju luči opazil razmetane smeti vse povsod. Ker sem bil prvič tukaj, nisem še niti vedel, da gledam proti našemu novemu bivaku. Potem smo se spustili nižje in kmalu stali sredi smeti. V katerih smo prepoznali naše zaloge hrane. Kmalu se nam je odvrtel film, da je v jamo prišla žival. Uničila je vse zaloge hrane. Svečke, klupe in astrofolija v zgornjih delih so bile posledica obiska te živali. V jami smo že tudi prej puščali (originalno zapakirano) hrano in ni bilo nikakršnega problema doslej. Sedaj pa je ena žival našla »zlato jamo«. Mastila se je z Vitergini, Cedevito in verjetno dobila hipervitaminozo. Za povrh je še polizala nekaj juhe iz jušne vrečke, ker pa jo je po slani juhi v prahu žejalo, je naredila luknjo v originalno zaprto plastenko ledenega čaja in ga polizala do zadnje kaplje. To ji ni bilo dovolj, zato je razgrizla vse svečke in plastične vilice. Na tem mestu moram povedati, da smo predhodno imeli plan, da bi ta vikend prespali v jami dva dni in v temu razdejanju smo bili srečni, da se nismo odločili za to, saj je bilo poleg vseh smeti tudi vse posrano. Seveda, ob takšni obilici hrane in višku vitaminov…

Nato sva z Leo nadaljevala z merjenjem vse do ožine v starem bivaku, Tilen pa je pospravil smeti in popravil tla bivaka na mestih, kjer so bile še luknje. Med merjenjem sva pobirala smeti med kamni in žalostno našla še ovoje od vseh čokolad, ki si jih živalca zvlekla na stran, da je uživala v čokoladnem razvajanju.

Nove meritve Brezna presenečenj kažejo globino 185 metrov in dolžino poligona 1355 metrov. Sedaj smo prosili tudi lovce, v kolikor bodo opazili kakšno dobro rejeno žival, naj jo vprašajo, skozi kateri vhod je vstopila v jamo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič 

Z najmlajšimi podlasicami v Vravarjevo luknjo

Četrtek, 4.6.2020

Najmlajše podlasice, ki se jih je v klubu nabralo že za celo gnezdo, smo popeljali v Vravarjevo luknjo. Na žalost si je Kai zlomil roko, zato bo sedaj nekaj časa odsoten na teh akcijah in ga bomo kar pogrešali.

Tako sva z Valerijo, ki je postala kar naša klubska oma, peljala Teota in Velesa v Vravarjevo luknjo. Jama se nahaja v kraju Lepa Njiva in je pravi mali labirint. Ustrašili se nismo niti temnih oblakov, optimistični, da bomo smuknili v jamo, preden se bo ulilo.

Naš optimizem se je obnesel. Ko smo prišli pred vhod, je začelo padati. Tako smo hitro splezali čez vhodno stopnjo in si pomagali v vhodni rov. Iz tega rova smo zavili proti drugem vhodu, ki se odpira sredi stene in nudi zelo lep razgled. Tam smo si privoščili čokolado in nadaljevali naše plazenje po rovih.

Fanta sta dobro sledila, le Valerija se je malo pritoževala nad obliko rovov. V stranski kamrici smo opazili enega netopirja, ki pa ga nismo predolgo motili. Splazili smo se v višje dele jame. Tam sem Teota poslal, da naj zaokroži po enem izmed rovov. Nato je še Veles ponovil njegovo pot in svoji omi skočil v objem.

Teo je s tal pobral nekaj kosti, ki jih je Veles poskusil, če so še užitne. Ko smo prebrskali vse po jami, smo se splazili ven, kjer je dež že ponehal. Akcijo smo zaključili z odličnimi toplimi sendviči pri Valeriji izpod rok najboljše ome.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamksi in Veles 

Raziskovanje v Penku

28.05.2020, četrtek

Že pol meseca iščemo priložnost, da bi se podali v sotesko Penk, skozi katero teče reka Paka. Včasih je bil Penk pomembna prometna povezava, ki je povezovala Šaleško s Savinjsko dolino in svetom. Sedaj skozi njo še vozi vlak do Velenja. Večinoma nam je pot do sem prekrižal dež ali drugo delo. Tudi sedaj, ko sva se le dobila s Tilnom, so se nabrali za Sv. Križem temni oblaki, ki se so kmalu znašli nad najinim avtom, ko sva se peljala v Penk. Močni naliv naju je že hotel prestrašiti in odvrniti od namere.

Da ne bi sedela v avtu in se smilila sama sebi, sva se odpeljala do Lokoviške jame, ki je v bližini. Ena lepših jam v občini Šoštanj. Pod košatimi drevesi dež ni imel moči, zato sva se lahko na suhem oblekla in smuknila v jamo. Gre za ponorno jamo in sem Tilna hecal, da greva v ponorno jamo, v katero se steka hudournik. Ampak napovedano ni bilo tako močno deževje, da bi naju voda ogrožala. Se pa v jami vidi, da lahko voda zalije precejšen del jame in na nekaterih mestih tudi popolnoma zalije rov.

Počasi sva napredovala v osrčje jame in vmes še slikala. Na koncu sva zavila v še lep zasigan del jame. Se pa na kar nekaj mestih vidi, da so v preteklosti ljudje lomili kapnike. Pregledala sva še, kako je s končnim rovom. Sedaj je bil čisto zatrpan, občasno pa material odplakne v tolikšni meri, da se še vidi čisto mala kamrica. Ko sva si vse ogledala, sva šla počasi do izhoda. Opazila sva, da je ploha ponehala in zadaj se že kaže sonce.

Tako sva se odpeljala do železniškega tunela v Penku in pred njim parkirala avto, nakar so mimovozeča vozila pričela upočasnjevati in si naju ogledovati. Ko sva si ogledala parkiran avto, sva hitro ugotovila, kaj je pritegnilo njihovo pozornost, saj je izgledalo, kot bi avto na spolzki cesti odneslo iz ovinka in je naslonjen v rob. Da ne bi spravljala v skrb voznike, ki se peljejo mimo, sva poiskala bolj primerno ravno površino.

Potem sva najprej odšla do že registrirane jame Mostnica. Sama je jama je bila registrirana leta 1992. Želela sva preveriti lego in jo tudi označiti, saj nam je v projektu, v okviru katerega obiščemo vse jame v občini Šoštanj in jim dopolnimo zapisnike, ostala v Penku samo še Mostnica. Kmalu ko sva zavila strmo v hrib, sva se znašla v pravi džungli. Hoja je bila pravi izziv, plazila sva se pod debelimi ostrogami, ki so ustvarjale tunele. Kmalu so se pred nama pojavile stene. Jaz sem šel naprej do sten, ki sem ji sledil na levo in se znašel na vrhu vhoda v jamo. Tilen, ki je bil nižje, je lažje prišel do vhoda v jamo. Ko sem opazoval, kje se giba, je bilo opaziti samo miganje vrhov grmovja in trnovja, kot bi gledal pando v grmovju.

Kmalu se je pokazal pred vhodom. Vrgel sem mu nahrbtnik in se odpravil tudi sam nižje do jame. Pri spuščanju sem se kmalu znašel pred vhodom neke druge jame. Zlezel sem notri in kmalu prišel ven skozi večji vhod. Opazil sem, da ima jama še tretji vhod. Gre za trojni skozenjc, ločen od Mostnice. Vhod v Mostnico je od drugega vhoda v ta trojni skozenjc oddaljen le 1,5 metra. Kljub temu gre za čisto ločeni jami. Mogoče sta bili pred nekaj tisoč leti kot ena jama, ampak sedaj sta popolnoma ločeni. Niti ni videti, da se bi kar koli podrlo, saj je stena enovita, tako da jami sta že res lepi čas ločeni.

Potem sva zlezla v Mostnico in jo pričela na novo meriti. V jami sva opazila, da si v vhodnem delu poišče zavetje kakšna večja žival. Sedaj, ko imamo tudi v naših koncih medvede, moramo biti še na to pazljivi. Slikala sva še enega lepega škorpijona. Jama se razveja v nekaj rovov, najdemo tudi dva kamina. Na nekaterih delih je jama prav lepo zasigana in po stenah najdemo karfijolce. Tilna so zopet jezili veliki črni pajki, zato sva malo pohitela z merjenjem. Namerila sva 17 metrov prepleta rovov z dvema kaminoma. Gre za večinoma vodoravno suho jamo.

Potem sva še zlezla v Trojni skozenjc v Penku, kot sva poimenovala sosednjo novo jamo. Tudi to sva izmerila in podrobno raziskala. Namerila sva 10 metrov poligona. In ja, gre za čisto ločeno jamo in v njej ne opazimo nikakršne povezave z Mostnico, čeprav sta čisto skupaj. Ko sva končala, je že bila tema in sva se previdno spustila po zaraščeni strmini do avta. Sklenila sva, da se kar kmalu vrnemo v raziskovati v Penk.

Za vikend smo načrtovali, da bomo odšli v Brezno presenečenj. Nekako se nam ni uspelo zbrati v ekipo, zato sva se z Leo odločila da greva (30.5.2020) v Jamsko savno. Ker pa sva čez dan porabila čas za izdelavo nove poti do Veternice, sva šla notri čez noč. Še prej naju je prijetno presenetil obisk predsednice JKŽ Anje Kos, ki je iskala strige v vhodnem delu Veternice. Ko sem videl ljudi pred jamo, sem jih ogovoril in ugotovili smo, da se le poznamo. Tako smo skupaj še šli do Podgrajske jame in malo poklepetali. Potem sva z Leo pospravila orodje in odšla v skladišče po opremo. Ob 21:00 večer sva parkirala pred gostilno Hochkraut v Laškem. Zagrizla v hrib in se lotila kopanja v Jamski savni. Delo v tej jami je pravi balzam za dušo. Prepih je tako močan, da ti suši oči, kopanje pa zahteva samo počasno praskanje zemlje in kamenje s stene. Ko sva ostranila večji buhtelj, se je odprl meander, dolg 5 metrov. Prehod naprej pa še vedno ovirajo buhtlji, ki ožijo meander. Ob 03:00 sva imela zadosti dela in sva se odpravila proti domu.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski 