Simonov prvi spust in Zreška votlina

Slovenščina | English

1.10.2017, nedelja.

Ko se je v soboto delovni dan v Snežni jami bližal koncu, sem razmišljal, da v nedeljo bi pa lahko zjutraj skočili v jamo. Tako sem hitro poslal sms, če se kdo pridruži, da gremo v Ravbarjevo brezno, ki je najbolj priročna za hitri skok v jamo. Tako smo se zbrali že zgodaj zjutraj. Pred Tušem v Polzeli so že bili Gregi, Simon in Goran. Goran je rekel, da gre nabirati gobe na Golte, kjer bo upal, da ne bo sršenov, ki bi ga lahko napadli. Dan prej je nabiral kostanj v zasavskih gozdovih in ga je pičil sršen v vrat. Zato se je odločil spremeniti lokacijo za 180°stopinj. Če bi ga na Golteh pojedel medved, bi bilo pa že preveč smešno, ampak to se ni zgodilo, škoda za dobro zgodbo.

Tako smo ostali sami trije in že drveli po cesti do izhodiščnega mesta. Gregija je doletela naloga, da opremi vhodno vertikalo in tako potrenira to jamarsko znanje. Simon pa se je od spomladi, kar se nam je pridružil, že spuščal v svojo prvo bolj resno jamo, nič več malih čurk. Nato smo odšli naprej in Simonu dali vedet, da ni še to to, ampak gremo še naprej. Ko smo se nato vsi zbrali v Spodnji dvorani, sem si najprej šel roke umiti, ker sem pozabil rokavice. Nato sem šel gledat, kako se imajo Katarinini sloni. Videl sem, da sta največjima dvema padli glavi dol, le najmanjši jo je še imel. Škoda, ker je bilo res lepo kiparsko delo. Videli smo tudi, da je voda v jamo kar močno tekla v zadnjem deževju.

Nato sem še malo gledal in opazil rokavice. Sem si jih v najbližji ponvici umil in imel sem rokavice. Nato smo rekli, da bi še en del na hitro izmerili. Tako sva z Gregijem odšla izmeriti prostor z imenom Ponvice. To je zelo lep prostor, kjer so zelo lepe ponvice. Tu smo še nato svetili v kamine in ugotavljali, da se vsi končajo. Od tu smo zlezli še v stranski kamin, ki je bil pri starem načrtu izpuščen. Tu se da do vrha kamina splezati prosto, na vrhu je pa nato vse zalito s sigo. Tu smo končali, saj je ura že kazala, da bo treba ven, če hočemo še uloviti kosilo in ostala opravila.

Ko sem začel žemariti, mi je v oko še padla rinka, ki je ostala na opuščenem fiksu, ki se vrti v prazno. Sem poklical Gregija , da ta problem rešiva. Obesil sem se z dolgo popkovino na rinko in jo s silo potegnil, da se je fiks nehal vrteti. Tako je Gregi lahko nato počasi odvijal matico. Kmalu je popustilo in rinka je odletela v Gregijevo čelado. Super, vmes sva še rešila ta problem. Simon je nato ugotavljal, da je žemarjenje zanimiva reč. Ven smo pokukali v soncu, zvili vrv in odšli peči raco.

Naslednji dan se je zgodilo isto. Pojavil se je čas za jamo. ker sva bila z Leo v Zrečah, kjer jam ni veliko, sva se odločila, da greva izmeriti Zreško votlino. To je jama, ki sem jo vso zimo opazoval iz avtobusa, ko sem se vozil v službo. En dan pa, ko smo se vračali iz smučanja, sem rekel Janku, Valeriji in Lei, da se ustavimo in gremo preveriti, kaj je ta votlina, ki tako zbuja pozornost. Tisti dan smo ugotovili, da bi bila za registracijo. Ampak šele sedaj se je naključno našel čas, da greva in jo izmeriva. Vhod je velik in skoraj cela votlina je po tleh prerasla z bršljanom. Na koncu je še 1,5 metra visok kamin in tudi sigo ter kapnike lahko opazimo. Na strani ima votlina še en rov, ki pa pripelje do drugega vhoda, ki je malo manjši. Dolžina poligona jame je 13 metrov, je pa zelo zanimiva.

Zaradi bližine naselbin in ugodnega dostopa je možno, da je kdaj v preteklosti služila kot zatočišče, vendar ni najti sledov. Po tleh je bilo nekaj smeti, ki sva jih pobrala. Je pa bilo tudi nekaj orehov, kar kaže na to, da v votlini vendar najde zavetje kakšna živalca. Zraven je še ena jama, ki pa je manjša in ne zadošča kriterijem za registracijo. Nato pa, kot v nedeljo, sva že hitela na kosilo in nadaljnje opravke.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon, Lea in Maks Jamski

Skrito kraško bogastvo v naših pipah




Na Vranskem je v začetku letošnjega leta pričel delovati Center jamskih doživetij. Center je bil ustanovljen z namenom predstavljanja jam in jamarstva na Štajerskem. Ključen cilj Centra je z različnimi dogodki in dejavnostmi prikazati drugačnost kraškega sveta v tem delu Slovenije. Eden izmed takšnih dogodkov, ki jih bo v prihodnje še več, je potekal v nedeljo, 24. septembra. Izvajal se je v okviru projekta Dnevi evropske kulturne dediščine. Letošnji Dnevi evropske kulturne dediščine so posvečeni tematiki vode. Voda je za človeka že od nekdaj najpomembnejša stvar na svetu.
Ker je človek vedno potreboval vodo, se je že od nekdaj priseljeval blizu vodnih virov. A previdno, z dolgotrajnim opazovanjem ciklov. To pomeni, da se ni naselil ravno na poplavno ravnico, ampak nekaj metrov višje, kjer ga poplave niso nikoli dosegle. Za današnji čas takšne modrosti žal ne moremo srečati, saj vlada neka druga miselnost kot takrat. Podobno tudi z vodnimi viri. Če se sedaj vrnemo k našemu dogodku z naslovom »Skrito kraško bogastvo v naših pipah«. Pred nekdanjim streliščem pri graščini Podgrad se nas je zbrala skupina radovednežev. V kratkem pozdravu in uvodu je spregovoril Maks Petrič in poudaril pomen jamarstva k raziskovanju podzemnih kraških virov in njihovega varovanja.
Nato smo se pod vodstvom Alenke Jelen odpravili na voden ogled dela Dobroveljske planote. Najprej smo se ustavili pri mogočnem kraškem izviru Podgrajščice za graščino Podgrad. Izvir je obzidan v bazen ter več kanalov, ki so bili namenjeni dovodu vode do nekdanje bližnje žage in hidroelektrarne. Gre za zelo izdaten izvir, ki skoraj nikoli ne presahne. Nizke temperature vode omogočajo življenjski prostor salmonidom. Sledil je vzpon po stari romarski poti do cerkve sv. Jeronima. Gre za edinstveno cerkev z mogočnim taborskim obzidjem, ki se dviga nad Vranskim. Okoli cerkve je več vrtač, med katerimi izstopa delana vrtača. To kaže na to, da so ljudje vedno izkoristili tudi manj ugodne površine za kmetovanje. Odličen razgled na trg Vransko pa je dal priložnost zgodovinski razlagi o kraju.
Nato smo se sprehodili do jame Škadavnice, kjer smo si pogledali vhodni del jame ter spoznali vodni krog v kraškem svetu. Strinjali smo se, da se premalo poudarja dejstvo, da je potrebno ljudi bolj ozavestiti, da je v kraškem svetu voda zelo ranljiva. Ugotavljamo tudi, da je potrebno o tem ozaveščati že otroke, ki pogosto odgovorijo na vprašanje »Od kod pride voda?« s tem »Iz pipe.«.
Potem smo se povzpeli do fosilne suhe doline, ki kaže na to, da je narava zelo živa in hitro pride do sprememb. Tam, kjer je nekoč tekel potok pa so ostale le še oblike in sedimenti. Spregovorili smo tudi o zaselku Kale, ki je dobil ime po teh umetnih kotanjah na kraškem svetu. Namenjeni so bili napajanju živine, ki je s teptanjem tal omogočala, da voda ni poniknila v kraško notranjost.
Ob povratku proti Centru smo si v dolini Široko polje ogledali še en višji izvir Globočke oziroma Podgrajščice. Pri Centru sta nas Maks in Gregi pričakala z okusno enolončnico in s čajem. Sledilo je druženje, kjer smo si izmenjali mnenja in ideje za prihodnje dogodke.
Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Valerija Petrič, Janko Stropnik, Goran Stojanović

11. Balkanski jamarski kamp Leonidio, Grčija





Konec avgusta smo jamarji iz večine štajerskih klubov in Albert odpravili v daljno Grčijo. Tam se je odvijal že 11. Balkanski jamarski kamp. Na tem kampu se zberemo jamarji iz vseh balkanskih držav in še dlje - pridejo tudi iz Nemčije, Poljske, ZDA, Turčije in tudi iz Libanona. Namen srečanja je, da z jamarji iz drugih držav izmenjamo izkušnje, izpopolnimo tehniko in dobimo kakšno novo idejo. Nastanjeni smo bili v prelepem idiličnem kraju Leonidio. Tam so tudi rajske plaže s turkizno modrim morjem. Bilo je tudi dobro, da si odpočijemo od veliko dela, ki ga opravimo v jamarskem svetu. Vsa mučna vprašanja od naših jam so s pristankom letala v Atenah izginila.
V Atenah smo bili tri dni in si ogledali vse znamenitosti tega mesta, ki je nekoč bilo metropola sveta. Nato smo šli na avtobus, ki nas je s 4-urno vožnjo zapeljal proti Leonidiu. Peljali smo se čez Korintski prekop in nato vijugali po cesti ob morju. Naš kamp je bil lociran ob nogometnem stadionu. Postavili smo šotore in ko smo se naslednje jutro prebudili, se je uradno pričel Balkan caving camp. Odločili smo se, da si najprej privoščimo ogled rajske peščene plaže, ki je bila oddaljena le 4 km od naših šotorov. Do tja smo kar prištopali. Bili smo prijetno presenečeni, ko nam je ustavila gospodična s terenskim vozilom in nas vseh 8 naložila. Eni smo sedeli kar zadaj na odprtem prtljažniku na vrečah koruze. Srečevali smo same prijazne ljudi, vsi so pozdravljali, dobil si vrečo fig kar tako, povsod res topel sprejem.
Drugi dan smo odšli v našo prvo jamo z imenom Dersios cave. Vhod se je nahajal na vrhu planin, do koder so nas peljali s kombijem. Po planini so se pasle ovce in koze in zgledalo je, da ližejo kamenje, da preživijo. Ker je veliko površin kmetijsko neuporabnih, so zgradili veliko sončnih elektrarn, da proizvajajo elektriko. Pred jamo so nas prišli pozdraviti pastirji in nam povedali, kje najdemo vodo, če bomo žejni. V jamo se ob zimskih in bolj deževnih dneh zliva potok, ampak sedaj je bilo vse suho in luže v jami so spremenile v zeleno brozgo, polno netopirjevih iztrebkov. Zato si moral biti zelo previden, da nisi padel v kakšen tak bazen. Jama je imela tudi veliko jamskega okrasja. Po več manjših skokih po 10 do 20 metrov smo po 2 urah prišli na globino – 80 m, kjer se je naš obisk končal. Ko smo se spuščali s hriba, smo lahko vonjali smrad zavor, kajti iz nadmorske višine 1000 m smo se spustili do Leonidia s 50 m nadmorske višine. Iz panoramske ceste pa smo lahko opazovali lep razgled na mesto Leonidio, kjer že več kot 2000 let živi isti rod in govori najstarejše še ohranjeno grško narečje. Po kosilu smo imeli še čas, da skočimo v morje in se kar tam umijemo.
Naslednji dan smo doživeli dež, ki je prvič padal po dolgem vročem poletju in namočil to suho zemljo. Tako smo preživeli dan v mirnem vzdušju brez prevelikih podvigov.
V četrtek smo se odpravili v prav posebno jamo z imenom Mana cave. To je vodna jama, skozi katero teče podzemna reka. Po njej smo hodili v neoprenih in to kar 1 km. Večina časa sega voda do pasu, na nekaterih mestih pa je bilo potrebno plavati, kar je bilo s pohodnimi čevlji pravi izziv. Ta jama je res nekaj edinstvenega in premore veliko jamskega okrasja. Tudi mnogo netopirjev se med obiskom podi nad glavo. Ker se po 4-urni hoji po vodi s 13°C telo počasi ohlaja, nam je ugajalo, da smo se vrnili na sonce, kjer smo slekli premočena oblačila, se posušili in ogreli s pomočjo sončnih žarkov.
Najbolj divji ogled jame pa je sledil v petek, v jami Propantes. To je jama, ki ima vhodno vertikalo globoko -320 metrov. Na dnu si lahko opazoval sončne žarke. Ta jama že zahteva dobro psihično in fizično vzdržljivost, zato so jo obiskali samo bolje izurjeni jamarji.
Isti dan je potekal tudi sestanek Balkanska jamarska zveza (Balkan speleo union). Tam se je dogovoril finančni plan za nadaljnjo organizacijo in določilo se je gostitelje naslednjega, 12. Balkan caving campa in to je Romunija. Nato so v večernem času sledile prezentacije, kjer se je predstavljalo razne odprave, foto galerije, kratke jamarske filmčke in drugo. Videli smo lahko prizadevno delo iz različnih držav. Tudi ob fotogaleriji, ki jo je sestavil jamarski par iz Nemčije, ki sta fotografirala jame po vsem svetu, so se cedile sline.
V soboto smo si ogledali še zadnjo jamo, Peleta sinkhole. Podobna je bila prvi jami Dersios, ampak bolj ozka. Kar dolgo časa si se prebijal po ozkem rovu, nato pa so se začela odpirati brezna. Ko si se spustil v brezno, ki je bilo globoko 60 metrov in se spustil v veliko dvorano, so jo lučke na glavi komaj osvetlile, tako velika je bila. Spustiš se na sredino dvorane, na vrvi pa smo viseli kot majhni pajki na nitki. Tam smo si oddahnili, zbrali moči in odšli ven. Ta dan je bil najbolj vroč, saj je bilo zunaj kar 42°C in jamsko okolje je bilo najbolj primerno za ohladitev, čeprav so grške jame toplejše od naših, saj imajo vse od 12 do 15°C, naše pa tudi med 2 do 8°C. Le na Krasu se pri nekaterih dvigne termometer do 12°C. Zato smo morali biti pazljivi, da se nismo oblekli preveč toplo, kajti potem bi nam lahko pošteno zakuhalo. Drugi del ekipe si je ogledal dva tradicionalna grška samostana.
Zvečer je sledilo druženje in zaključek našega enotedenskega srečanja. Najprej smo si ogledali tradicionalni grški folklorni ples, nato pa je sledil zaključni govor in zahvala vsem, ki so organizirali in prispevali k izvedbi tega čudovitega dogodka. Zatem pa ples do jutranjih ur. V nedeljo smo se odšli še posloviti od morja in si odpočili od intenzivnega tedna in obiskovanja jame. V ponedeljek smo spakirali, odšli še na ogled Leonidia, ki ga doslej pravzaprav nismo imeli časa podrobneje spoznati. Nato je prišel avtobus in smo se poslovili od tega res prisrčnega kraja s še bolj prisrčnimi ljudmi. Vrnili smo se s prijetnimi spomini, novimi izkušnjami in novimi jamarskimi vezmi, ki nam bodo koristile pri raziskovanju.
Zapisal: Maks Jamski
Video sestavil: Gregi Jelen

Škocjanske jame

Slovenščina | English
23. 09. 2017, sobota
Tega dne smo se udeležili velike čistilne akcije reke Reke v Škocjanskih jamah. Dogodek so organizirali Guardians of Universe in Park Škocjanskih jam. Gre za pomemben internacionalni projekt namenjen čiščenju evropskega podzemlja. Škocjanske jame so bile izbrane kot prvo takšno območje, saj so bile zaradi svoje veličine podzemnega kanjona že leta 1986 vpisane pod Unescovo svetovno kulturno dediščino.
Že navsezgodaj smo se odpravili proti Škocjanu. Ko smo prispeli na zborno mesto, smo bili dodeljeni v prvo skupino. Ta skupina je odšla v Hankejev kanal, kjer smo pobrali vreče smeti, ki so jih tu pustili jamarji iz predhodnih čistilnih akcij. Do tja smo se najprej peljali z vzpenjačo, ki po eni strani popestri turistični ogled obiskovalcev. Prišli smo do veličastnega impresivnega vhoda v jamo, ki nas je prevzel, saj je bil marsikdo med nami prvič v tej svetovno znani slovenski jami. Spodaj pa bobneča reka, ki z vso svojo silo teče v podzemlje in svojo pot nadaljuje v temi. Najprej smo šli po turistični poti, kmalu pa smo zavili na staro italijansko pot. Nekaj časa je bila pot povsem običajna, nato pa se je nadaljevala med stenami, več deset metrov pod nami pa divja reka. Pot je bila vklesana v steno, držala so bila ponekod že malce dotrajana. Cel čas sem v mislih razmišljal, koliko truda je bilo potrebno vložiti za takšno pot.
Reka pod nami je imela zaradi nedavnega dežja višji vodostaj, kot po navadi, ter tako bila tudi zelo glasna. Ko si hodil na nekaterih mestih tudi 50 metrov nad reko in poslušal to bučanje, si lahko opazil kakšno vejo, ki je bila zataknjena nad tvojo glavo in tako si vedel, da je lahko še hujše. Ob visokih vodah lahko reka poplavi celoten kanal do vrha. Delo narave človek težko razume.
Sprehodili smo se mimo prvega preplezanega kamina v višino 100 metrov v Sloveniji. Na enem mestu nas je zalil manjši slap. Po res adrenalinski potki smo prišli do vreč smeti. Tam smo se spustili malo nižje, kjer smo si privoščili malico. Sedeli smo in poizvedovali še malo več o jami, kajti imeli smo dobrega vodiča. Po odmoru smo vzeli vsak svojo vrečo in se spet lotili hoje po ozki adrenalinski poti. Res se lahko poklonimo prvim raziskovalcem, ki so se lotili takšnega na videz nemogočega podviga. Nato smo se znašli na turistični poti, kjer so nas turisti začudeno gledali. Pred vhodom smo še malo razgledali in nato odšli se preobleči v suha oblačila. Kasneje smo si ogledali še Veliko dolino in naravni most. Sledilo je še skupinsko slikanje množice udeležencev tega dogodka. Po skupinskem slikanju so nam pripravili še odlično večerjo in nato se nam je že mudilo domov na Štajersko.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Gregi, Goran