05.10.2023
Že dolgo nismo šli z najmlajšimi Podlasičkami na kakšno akcijo, ker sta avgust in september kar zletela mimo nas. Zato smo rekli, da vsaj v začetku oktobra naredimo eno super akcijo. Tako sem aktiviral Teota in Velesa. Plan je bil, da gremo v Jamo vesele ome. Seveda tudi omo je bilo potrebno vzeti zraven, zato se je akciji pridružila še Valerija. Pozdravit pred jamo pa nas je prišla naša Marta s kužiko Lucy. Najprej smo pripravili ognjišče in zakurili. Med prijetnim klepetom smo izvedeli, da so slovanska bajeslovna bitja »žal žene« bile dejavne tudi v Vrački zijalki. Če citiram Wiki: »Žal žena je eno od bajeslovnih, mističnih bitij v ljudskih pripovedkah. V belo oblačilo oblečene Žalik žene so dobre bele žene z lepimi dolgimi lasmi. Ljudem so prijazne, kmetom svetujejo pri poljskih delih in opravilih, jim pomagajo, a le, če jih pustijo pri miru. Pastirjem blagoslavljajo črede in skrbijo za to, da ima živina dovolj mleka, domačiji pa podarijo klobko neskončne niti, ki nima konca, razen če gospodinja niti ni prekolne. Včasih podobno kot rojenice ob rojstvu pridejo obiskat otroka, da bi prerokovale kako bo potekalo njegovo življenje. Pojavijo se podobno kot dobre vile, takrat kadar jih ljudje najbolj potrebujejo. Imajo lastnosti čarobnega bitja, saj uresničujejo želje. Niso tako mlade kot vile, zato pa bolj izkušene in razumevajoče. Prepirov ne marajo, raje se umaknejo v samoto.« Ker pa smo našli v bližini Vračke zijalke, v Kecejevi jami, veliko keramike, pa mogoče legende niso kar iz trte izvite, ampak se je nekaj dogajalo v resnici.
Nato smo smuknili v jamo kopati nadaljevanje, kjer sta se nazadnje Lea in Tilen ustavila. Vidi se rov, ki je zasut z zemljo. Ko sva jamo merila s Tejo, pa sva iz njega čutila prepih. Tako smo kopali, zunaj pa je Valerija skrbela za ogenj. Lepo počasi smo kopali in s Teom sva ustavljala Velesa, ki bi že najraje smuknil skozi, ampak midva mu ne bi mogla slediti. Po nekaj zmetanih lopatah zemlje smo imeli zadosti in odšli pečt hrenovke. Tako smo še pozno v večer v objemu temnega gozda obračali vsak svojo hrenovko na ognju in uživali jamarsko življenje. In se že dogovarjali, da se kmalu vrnemo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar