Gorjanc je zelo lepo brezno na planoti Gorjanci. Raziskave v
jami aktivno vodijo jamarji Kluba jamarjev Kostanjevica na Krki. Trenutno se je
jama ustavila na -310 m v Dvorani novega upanja. Z veseljem se odzovemo vabilu
na raziskovalno akcijo in tudi tokrat smo se. Tokrat sva se iz naših koncev tja
odpeljala Gregi in jaz. Že v petek zvečer sva šla na pot proti Dolenjski. Do tabora
naju je navigacija peljala skozi gozdno vlako. Rešilo naju je, da ima Gregijev audi
štirikolesni pogon in sva čisto počasi premagovala gozdno vlako. Imel sem
občutek, da plezava z avtom, na koncu, ko pa se je vlaka končno povezala z
normalno makadamsko cesto, se je skoraj postavila navpično. Čisto počasi sva
premagala zadnji del in si oddahnila, da sva na normalni cesti. Kmalu sva
prispela v bližino tabora. Tam je od zadnjega našega obiska zrasel prav lepi
tabor s kontejnerjem in še veliko rečmi, ki olajšajo in olepšajo življenje
raziskovalca. V soboto zjutraj smo pojedli zajtrk in se pričeli pripravljati na
jamo. Grega je šel prvi, saj je bilo treba nekaj še opremiti. Za njim so šli
Adam, Matjaž in Gregi. Jaz sem ostal zadaj s Kajo, jo pospremil do -60 m in
nato nazaj do izhoda ter se vrnil nazaj v jamo. Na poti sem srečal Adama, ki se
je vrnil že nazaj pogledati, če je vse ok. Tako sva skupaj odšla do dna in na
koncu srečala ekipo, ki je povečala nekaj ožin na poti. V Dvorani novega upanja
je Matjaž letel proti delovišču, kjer sem mu počasi sledil. Grega se je lotil
kuhanja odličnega kosila. Gregi in Adam pa sta odšla meriti dvorano, kjer se je
nazadnje splezalo do nje. Imela sta plan, da jo še bolj podrobno pogledata. Ko
sem prišel do Matjaža, je že pričel z delom. Samo nadaljevanje je poleg vode,
ki je izginjala, izgledalo kot velika žalost, saj je bila razpoka čisto zaprta.
Že po nekaj dela pa se je le pokazala malo bolj optimistična razpoka. Odmikala
sva ogromne kose skale in počasi napredovala. Tudi razpoka se je večala in
vlivala več upanja. Del ekipe je šel ven,
jaz sem pa še ostal z Matjažem, da je izpraznil vse akumulatorje in sva
končala. Pot nazaj je v tej jami posebna zgodba. Vse je mastno od blata, po
vrvi greš malo gor in malo dol. Hitenje v tej jami ne pride v poštev, lepo
počasi. Ven smo pokukali okoli treh ponoči. Čakal nas je odličen obrok in
prijeten ogenj. Kar hitro smo smuknili spat. V nedeljo smo še napravili nekaj
drv in ostalih reči okrog bivaka in nato še pospravili nekaj mesa v trebuščke.
Zanimiv vikend in želja po obisku je še večja. Hvala za gostoljubje in se
veselimo naslednjega obiska.
Zapisal: Maks Jamski Foto in video: Gregi in Matjaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar