ŠTAJERSKI JAMARJI: Obisk Kostanjevice na Krki in njihovega Gorjanca in lepe Kostanjeviške jame

Že dolgo smo si dopisovali preko socialnih omrežij in spremljali raziskave Kostanjeviških jamarjev v Gorjancu. Ko smo dobili povabilo na obisk, smo hitro pričeli iskati prosti vikend, da se oglasimo pri njih. Zadnji vikend v oktobru se je našel čas in že smo se peljali na Dolenjsko. Pri njihovem jamarskem domu smo se ločili v dve ekipi.

Lea je vodila zunanjo ekipo z Matejo, Ristom, Velesom in Teom, ki jih je Branko najprej odpeljal do vhoda v Himalajo. Ogledali so si lepo urejen vhod, v katerega utrjevanje je bilo vloženega veliko truda. Ekipa si je nato ogledala Klunove toplice v bližini in se v njih okopala v prijetni vodi, ki vedno meri 27 stopinj. Po kopanju so postali lačni in so se odpeljali v Brežice z namenom, da se nasitijo, a jih je na poti v center nahranil županov golaž. S polnimi trebuhi so imeli zopet dovolj energije, da so si lahko ogledali Cvelbarjev dob – najdebelejši hrast te vrste v Sloveniji. Nato so pot nadaljevali do Krakovskega pragozda.

Tilen, Teja in jaz pa smo se z Matjažem in Adamom prebijali s terenskim vozilom proti vhodu Gorjanca. Iz male vhodne luknje je nastal velik vhod in tudi že trenutno 300 metrov globoka jama. Po lepih prostornih vhodnih breznih smo se pripeljali do mesta, kjer je jama pričela kazati zobe. Ampak se niso predali, so rinili naprej. Tako smo tudi tokrat sledili nizu lepih ožin, kjer občuduješ njihov trud. Po tem se spustiš v trenutno največje brezno v jami, Final Boss, kjer tudi prvikrat opazimo jamsko okrasje. Na dnu pa opazimo okno, kjer je zopet prve raziskovalce pričakala mala luknjica, sedaj pa je lepo prostorno okno, iz katerega prideš v lepo zasigano brezno Nagrada. Nato zopet pridemo do nekaj ožin, ki jih prečimo. Zadnja ožina je Tejo presenetila, saj se je bilo potrebno skozi njo spustiti in obviseti nad 27 metrov globokim breznom. Tako si je zavoro prestavila na kratko popkovino in zdrsnila skozi. Spodaj nas je pričakala lepa dvorana. Tam smo slekli plezalne pasove in odšli raziskovat. Najprej se je pogledalo vse možnosti nadaljevanja na samem začetku dvorane, ampak nič ni bilo obetavno. Zato smo odšli naprej in iskali karfijolice, ki bi nam nakazale prepih. Prepih se je čutil po razpoki, ki pa se je na koncu zaprla v zelo ozko razpoko. Adam si jo je kasneje še enkrat ogledal in ni bil pretirano navdušen, da bi 6 metrov od tal večal malo razpokico. Matjaža je bolj pritegnila luknja, v katero odteka voda, ki tudi daje nekaj upanja za nadaljevanje. Nato smo našli še ene dele, kjer se je spodaj videla črnina. Adam, ki je bolj droben mož, se je tlačil nekam med podor in kukal v kamrico spodaj. Jaz, ker sem malo bolj močan, pa sem poiskal večjo pot in jo tudi našel ter opazil prehod v spodnjo kamrico. Najprej je v njo smuknil Adam in nato še midva z Matjažem. Tam smo opazili okno, ki vodi v naslednjo kamrico. Adam je odšel po merilni komplet, midva pa sva poklicala Tilna, da je prinesel macolo. Ko je prišel do naju, se je hitro povečal prehod in Tilen je smuknil skozi. Najprej je videl, da se spodnji del poveže s kamrico, ampak je poln kapnikov. Nato je sledil ozkemu meandru in se prebijal skozi ožine. En čas se je slišal samo zvok, ko se nekdo tlači skozi nekaj ozkega nato pa vzklik, da je prišel do bidona. Naredil je krog in se vrnil tam, kjer je Matjaž mislil, da bo širil in po možnosti našel nadaljevanje. Tako se je razrešil en vprašaj. Nato smo nadaljevali s pregledom okna. Najprej je Matjaž imel upanje, da se ga bo izognil in bo naredil prehod od spodaj med podornimi kamni. Adam je poskusil, ampak našel je samo hude ožine, ki se zaključijo. Ni bilo drugega, kot da se lotimo plezati. Matjaž mi je pomagal na polico, s katere sem nato iz prusika opremil pot do okna. Zgoraj me je pričakala večja dvorana. Najprej sem ji sledil naravnost mimo lepih ponvic. Sam prehod je zaprlo blato, zadaj se vidi, da gre rov naprej, ampak prepiha ni bilo zaznati. Zato sem se vrnil in pot nadaljeval v drugo smer, kjer sem pod večjimi podornimi skalami prišel do zaprtega dela, kjer ni bilo nič videti pametnega. Nato sem podoru sledil še po vrhu. Najbolj zanimivo je bilo to, da te skale še niso bile zasigane kot spodaj v dvorani, ampak so bile lepe brez blata, kot bi ravnokar padle v jamo. Tam sem tudi prišel do konca, nikjer ni bilo nič, zato sem se vrnil in previdno splezal dol. Sledil je povratek iz jame. Ožine, ki so najbolj prestrašile, kako bo povratek težak, so presenetile, skozi njih se je dalo smukniti zelo hitro. Malo smo že Štajerci pozabili, kako je plezati po blatnih vrveh. Tako smo si osvežili spomin. Ob spodobni večerni uri smo pokukali iz jame, kjer sta Branko in Matjaž zakurila in nas pričakala. V jamarskem domu smo pojedli pozno večerjo in še klepetali o prijetnem doživetju v Gorjancu, dokler nas ni spanec pregnal v spalke.

Naslednjo jutro so se nam pridružilo še nekaj članov, ki so prišli na ogled Kostanjeviške jame. Prelepa jama in zelo lepo urejena za turizem. Poleg turističnih delov smo smuknili še v neturistične dele. Hvala Adam za vodenje.