Nora polha



3.07.2018, torek.
V soboto se je začelo z jamarskim tempom, ko smo nekateri odšli pred Snežno jamo. Eni kot vodiči in blagajnik. Prišla je tudi trojica Jurij, Grega in Drejc, ki so delali zaključna dela na WC-ju. S sabo pa sem pripeljal tudi mladega jamarskega začetnika, ki je zelo zagnan. Tako smo kot mravljice opravljali svoje delo. WC je dobil res lep izgled. Tilna pa sem preganjal po vrvi gor in dol. Je rekel, da se je to bolje učiti kot pa v šoli. Seveda pa njegova nemirnost mu je nagajala pri koncentraciji. Preveč je že razmišljal o spustih v brezna in nato kar hitro pozabil na popkovino ali žemar. Tako smo preživeli lep dan, eni v Snežni jami, drugi pa pred njo. Tudi Tilen je bil navdušen nad jamo in sedaj njegov nemir že raste, kaj je tam od turističnega dela naprej. Vse pa ob svojem času, je še mlad in ga mirimo, da jam bo še lahko občudoval, kolikor bo le želel.
V nedeljo po koncu vodenja v Snežni jami pa smo se dobili z Georgem Karakyirs, predsednikom jamarske zveze v Grčiji. Lani ob obisku grških jam smo navezali močne prijateljske vezi in tako se je obisk vrnil. Tako smo nedeljo pozno v noč klepetali in načeli tudi grško filozofijo. Ko pa smo prišli do Sigmunda Freuda, pa se je pokazalo, da so možgani preutrujeni in da je potrebno iti spat. V ponedeljek zjutraj smo se dobili na Vranskem pri Grofu na kavi. Namreč iz primorskega konca so štartali Albert, Jaka in Irena proti Romuniji na Balkan caving camp. Mi smo planirali iti v sredo v Romunijo, tako da se nismo preveč poslavljali. Z njimi je odšel tudi Yiorgi. Ko pa sem prišel domov v Mozirje, pa sem dobil sms od Cica, da je zbolel in, da ne more z nami na žalost v Romunijo. Takoj sem poklical Alberta, če želi Yiorgi ostati še dva dni v Sloveniji, lahko ostane tu, saj se mi je sprostil en prostor v kombiju. Takoj je bil za akcijo.
Tako sem zapeljal v Slovensko Bistrico, kjer so se ustavili, da so ga odložili. Ker se je vse spremenilo in je bilo treba razmišljat hitro o organizaciji dneva, kaj mu bomo pokazali, sem poklical na pomoč Toneta. Prosil sem ga za ključ Snežne jame. Tako sem zapeljal v Mozirje, vzel čelade in pridružila se je še Valerija pri ogledu. Sprehodili smo se do konca jame. Valerija je ostala pred prvim breznom in med čakanjem odkrila veliko netopirjevih kosti in ostalih zanimivih reči. Med tem čakanjem pa sva midva gledala kosti od jamske medvedke, ki je na koncu Snežne jame. Pogledala sva si še lepe helektite. Je užival v tej jami, ki je drugačna od grških, predvsem pa hladnejša od njihovih. Po koncu obiska sva se odpeljala v Ljubljano na sejo predsedstva. Tam ga je navdušila lepa organizacija naše zveze. Predvsem to mu je bilo všeč, da v zvezi ima vsak svojo zadolžitev in o svojem delu tudi poroča. V Grčiji je že sama velikost države problem, da bi organizirali takšne sestanke, saj tisti iz Krete bi potrebovali vsaj 9 ur do Aten. Tudi kataster jam mu je bil všeč, kako lepo imamo vse pospravljeno po predalih. Potem sva zopet šla ob pozni uri spat, saj sva premlevala kup stvari.
V torek pa smo ga peljali v muzej premogovništva v Velenju. Po koncu ogleda pa se je na Velenjskem jezeru pridružila še Katja, kjer smo na prijetnem soncu klepetali z osvežilno pijačo v rokah. Nato smo odšli v Mozirje po opremo in v Ravbarjevo brezno, da mu pokažemo še brezno. Katja je v varstvo pogumno prevzela Velesa, kajti je rekla, da je bila v jamah celi teden in naj gre v jamo rajši Lea. Mogoče se ji je potem, ko ji je Veles začel peti svojo serenado, začelo malo tožiti po jamskim miru. No, med vsem tem zunanjim druženjem Katje, Velesa in komarjev sam jaz brezno hitro opremil.
Vrv je bila zelo suha, zato jo je Simon sproti malo zmočil z vodo. Med tem, ko se je počasi spuščal in močil vrv, sem jaz v dvorani opazil neko migetanje. Kmalu je izza skale pokukal polh, ki je brez plašnosti šel mimo mene in po melišču navzdol. Potem se je slišalo vsake toliko neko cviljenje. Sem mislil, da Simonu zavora cvili, ker je vrv suha. Zvok je postajal glasnejši in šel sem malo naokrog. In kmalu sem videl, kako se dva polha ravsata in preganjata po zgornjih delih sem in tja. Nič nista bila plašna, saj sta imela dela zadosti sama s sabo, zato sva jih lahko s Simonom opazovala kar nekaj časa. Yiorgi je prvič videl to žival in je mislil, da je neka čudna miš s košatim repom.
Da ne bi samo se spuščali po vrvi, sva a Simonom na hitro vzela v roke merilni komplet in izmerila en stranski rov, ki sva ga poimenovala Nora polha. Najprej je velik stranski rov, ki se takoj začne vzpenjati. Vse je oblito s sigo in nekaj blata. Prvi del hitro poplezaš, so dobri oprimki in lep kanal, v katerem stojiš. Nato je stopnja, čez katero se z malo truda spraviš višje. Nato je le nekaj kapnikov, ki omogočajo, da prideš višje. Zgoraj je vredu, ker je razpoka, v kateri si lahko normalno zataknjen. Nato naprej gre kamin še 6 metrov in se mu ne vidi konca, gre počasi na površje. Gor brez vrvi ni mogoče plezati. Uspela sva splezati 15 metrov in izmeriti 28 metrov poligona.
Potem sva se počasi spustila nazaj dol. Brez Leine pomoči bi težko premagal stopnjo, ki je navzdol bila kar zoprna. Yiorgi je samo gledal, kaj delamo in se čudil, ni navajen na take podvige. Nato je Lea prva šla na vrv, kajti imela je občutek, da je nekdo zunaj že lačen. In res je bilo, na pol poti do jame je Katja nasproti prinesla malega fanta, ki je milo prosil za mleko. Kar v kombinezonu z jamarskim pasom ga je podojila, da so na goli ledveni pas navalili še komarji, ki so si postregli z krvjo. Med dojenjem sredi gozda v jamarski obleki so prišli mimo planinci, ki so se malo čudili. Dokler jim ni Katja razložila, da smo pač jamarji. Dan smo zaključili z odlično pico in nekaj malega spanca, kajti naslednji dan se je že pričela druga dogodivščina, namreč odhod na Balkan speleo camp v Romuniji.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: George, Simon, Maks Jamski

2 komentarja:

  1. thank you Maks for your hospitality, your place and your cave are very pretty! I'll be happy if one day we'll organize to visit again your country we members from my club! Thanks for all the team!! I hope toy see you soon!

    OdgovoriIzbriši
  2. George...Slovenia is s small country, but it has a big heart...
    Nice things to see in such a small place...you're welcome at any time...

    OdgovoriIzbriši