Vikend presenečenj

Prvo presenečenje se je pričelo, ko smo šli pogledat jamo, ki je v neposredni bližini centra Vranskega, 200 m od našega doma. Jama se odpira v vogalu pobočja, pod katerim stoji hiša. Tam nas je presenetilo, da se na sosednji parceli, poleg te jame skriva tudi lep kraški izvir »pr Rok«. Temu izviru se bomo posvetili poleti, ko se bo dalo potopiti v vodo. Tokrat smo izmerili in raziskali jamo, ki je ob hiši. Poimenovali so jo lastniki zemljišča, Jama pr Pak, po imenu domačije. Jama naj bi bila tam že, ko je še stala stara hiša in so jo uporabljali za shrambo. Vhodu se vidi, da je bil malo razširjen, ampak kar hitro opaziš, da si prišel v kraško jamo.

Na koncu se jama zapre z zemljo, naj pa bi bila nekdaj daljša, preden se je posula zemlja iz pritočnih rovov. Tam je po stenah tudi polno aktinomicet. Nad glavo se dviga 5-metrski kamin, ki je bil včasih drugi vhod, nato pa se je zasul na vrhu. Poleg se dviga še en kamin, skozi katerega je speljana cev. V sami jami je že polno pajkov in polžev, ki se skrivajo pred zunanjim mrazom. Namerili smo 17 metrov. Med pogovorom smo dobili še namig za nam neznano jamo, ki se skriva za opuščeno tovarno usnja Inde.

Nismo se obotavljali in smo se hitro podvizali proti plezališču in tam ob skalah do vhoda v jamo. Gre za lepo fosilno vodno jamo. Vhod je delno zazidan in tako je jama služila kot nekakšen naravni bunker. Kot »bunker« je znana tudi med domačini. Zato smo jamo poimenovali Jamski bunker nad Vranskim. Na koncu se zatrpano zapre, ampak morda bi se dalo še kaj odkopati. Vsekakor se še vrnemo, saj po videnem sodeč je še nekaj jam na tem območju.

Naslednji dan je sledila že 5. akcija v Breznu presenečenj. Namen je bil, da preverimo še konec Kamina močnih rok. Tam je Bor nazadnje preplezal v 6 metrov dolg meander. Zdelo se mu je na koncu dokaj zaprto. Ampak, ko sva tokrat s Filipom splezala do sem, sva si rekla, da Brezno presenečenj zna presenetiti in je potrebno vtakniti nos vsepovsod. Tako je bilo tudi tokrat. Opazila sva, da je potrebno splezat višje in Filip je našel prehod v meandru. In presenečenje: zopet večji prostori. Poimenovali smo ga Brezno 8 in 3/12. Brezno 8, ker se kamin, po katerem smo dosegli nove dele, nahaja na -180 in 3-krat smo plezali kamin in vstopila sva v nove dele točno ob 12:00.

Sedaj se pomikamo proti vodi in aktivnim delom. Tisti aktivni kamin nismo želeli plezati, ker je moker, zato smo rajši začeli plezati fosilni kamin. In kaže, da se je obrestovalo, saj smo prišli nad vodo. Kaj se še skriva tukaj, bomo ugotovili, ko prinesemo več vrvi. V jami se pojavlja čedalje več skrivnosti, predvsem zakaj se pojavljajo tako veliki stranski prostori. Nekaj novih večjih prostorov nas čaka spodaj v Lačnem grofu, ki smo jih odkrili lani jeseni in še čakajo na raziskave. A smo se odločili, da najprej raziščemo višje dele in jamo sistematično raziskujemo ter počasi prodiramo vse globlje. Takšen pristop se je obrestoval, saj je v zgornjih delih vse manj neznank, ki jih počasi razkrivamo.

Dogajanje v Brezno presenečenj si oglejte na spodnji povezavi:

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski

Spremljanje kvalitete izvirske vode pod Veliko planino

Spremljanje kvalitete izvirske vode pod Veliko planino v letu 2020 Z Vidom Kregarjem (oba člana Jamarskega kluba Kamnik) sva v letošnjem letu skozi celotno enoletno obdobje izvedla 30 kompleksnih analiz izvirske vode, ki so vključevale fizikalno kemijske, mikrobiološke in biološke raziskave v 5 ključnih izvirih, ki se nahajajo pod velikoplaninsko planoto. Analize je financirala O Kamnik v želji, da se ugotovi odvisnost podzemne vode z dejavnosti, ki se odvijajo na Veliki, Mali in okoliškimi planinami. Rezultate analiz sva pred kratkim objavila v poročilu, ki je dosegljiv na občini Kamnik (Slapnik R. & V Kregar 2020: Zaključno poročilo o izvedbi naloge “Spremljanje kvalitete vode v 6 izvirih z opravljenimi 30 vzorčenji”. Jamarski klub Kamnik) in v prispevku v Kamničanu/ki, ki bo izšel v začetku decembra. Na osnovi vodnatosti in že v pretekosti dobljenih rezultatov sva v približno enomesečnih razmakih, ob upoštevanju padavinskega režima, 9 x analizirala izvir Lučnice, 7 x izvir nad Klusom, 6 x izvir Dovnikovega studenca, po 3 x izvir Ribnjaka na Rebru v Tunjicah in zajetje v Spodnjem Praprotnem ter 2 x zajetje na Kopiščih. Glede na dinamiko onesnaževanja na velikoplaninski planoti sva večino vzorčevanj opravila med majem in septembrom 2020. Meritve zgodaj spomladi in pozno jeseni so bile kontrolne. Dobljeni rezultati značilno kažejo na prisotnost človekove dejavnosti, ki se kaže predvsem na večjem številu bakterij Escheria coli, koliformnih bakterij, skupnem število mikroorganizmov pri 37°C in skupnem številu mikroorganizmov pri 22°C v izvirski vodi. Lučnica in Dovnikov studenec v podvolovški dolini po vodnatosti močno prekašata ostale 3 obravnavane potoke na kamniški strani in sta najboljša pokazatelja dogajanja na planoti. Njun skupni pretok je v povprečju med 150 in 200 L/s. Primerjalno je Lučnica nekoli bolj vodnata. Njeno povirje je večje, zato so tudi vrednosti vseh mikrobioloških analiz višje v primerjavi z Dovnikovim studencem. Letošnje spomladansko obdobje je bilo posebno, lahko bi rekli enkratno in zgodovinsko. Zaradi epidemije (virus Covid 19) so bile Velika planina, Mala planina, Gojška planina, Kisovec vse do sredine junija povsem neobljudene, posledično s tem ni bilo prisotnega skoraj nobenega onesnaževanje podzemne vode. Zato so bili tudi rezultati glede vsebnosti bakterij E. coli v izviru Lučnice in Dovnikovega studenca vse do začetka julija negativni. V poletnih mesecih in vse do konca oktobra, v času glavne turistične sezone, so se vsebnosti bakterij E. coliv obeh izvirih zelo povečale. V izviru Lučnice je bilo 9. avgusta 2020 izmerjenih celo 420 enot, ki tvorijo kolonije bakterij v 100 ml vode (CFU/100ml) kar kaže na katastrofično stanje. Po Pravilniku o pitni vodi je mejna vrednost za E. coli v pitni vodi 0 CFU/100 ml. Dobljeni rezultati dokazujejo, da se fekalije in gospodinjske odplake iz številnih večjih in manjših objektov na planoti stekajo posredno in tudi neposredno v podzemlje. Greznice, ki so v večini primerov v slabem stanju, tudi male čistilne naprave niso funcionalne, odvoz odpadnih voda je nereden in nekontroliran, vse skupaj močno vpliva na kvaliteto podzemne vode, ki se pojavlja v večjih (npr. izvir Lučnice in Dovnikovega studenca) in manjših izvirih v vznožju planote. Že v novembru 2020 so vrednosti bakterij in mikroorganizmov v obeh izvirih občutno padle in po predvidevanjih naj bi take ostale do naslednjega zgodnjega poletja.

Dobljeni rezultati potrjujejo veliko občutljivost vodnih sistemov na kakršnokoli onesnaženje, ki se pojavi v povirnih delih vodotokov. Iz njih je jasno razvidno, da se velik del fekalnih in gospodinjskih odpadnih vod iz koč, planinskih domov in drugih objektov na velikoplaninski planoti odteka v podzemlje in se dokaj hitro pojavijo v maloštevilnih manjših izvirih na planoti in v večjih izvirih pod planoto. Zaskrbljujoči so izviri v dolini Kamniške Bistrice, ki napajajo vodno zajetje Iverje, ki oskrbuje z pitno vodo okrog 20.000 prebivalcev kamniške in komendske občine. Nujno je potrebna takojšnja komunalna ureditev vseh objektov na Veliki in Mali planini in okoliških planinah ter v dolini Kamniške Bistrice. Študiji, ki ju je naročila in financirala O Kamnik Zasnova odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območju Velike planine (2018; Hidrotehnik d. d., Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo Inštitut za zdravstveno hidrotehniko) in Ocena tveganj za okolje in naravo zaradi razvojnih dejavnosti na Veliki planini (2019; Zavita, svetovanje, d.o.o), sta že nakazali nekaj možnih rešitev, katere je potrebno čim prej ovrednotiti in začeti uresničevati.

Zapisal: Rajko Slapnik ; Foto: Rajko Slapnik

Počasi se daleč pride

Brahalnik pri dedijo

Tilen je že dolgo govoril o luknji, ki je nad hlevom njegovega dedija. Gre za bruhalnik, iz katerega ob močnem deževju pridre voda. Tako nas je le opogumil, da na lep jesenski dan malo bolj odpremo luknjo in preverimo, kam gre rov. Luknja je zelo ozka in v nadaljevanju nič ne kaže, da bi se kmalu odprla, ampak ohranja svoje ozke dimenzije. A Tilen je prepričan, da je treba še vztrajati, tako da bomo še naredili nekaj akcij in upali, da se rov malo bolj razširi.

Naslednji dan smo v sestavi Teja, Lea, Žiga in jaz odšli v Brezno presenečenj. Šli smo z namenom, da raziščemo drugi redni pritok z imenom Spomin na Irsko. Namreč potok v Breznu presenečenj se napaja iz večih pritokov. V zgornjem delu jame - pred Bivakom - sta dva redna in eden občasen pritok. Prvi pritok priteka malo višje od mesta, kjer vstopimo v jamo. Sledimo mu do Velike dvorane, kjer se občasno pridruži še eden pritok, ki je ustvaril prelepe Karamelne slapove – siga, ki se je odložila na tuf.

Nato zopet sledimo vodi in gremo nižje od Velike dvorane. Pod Dvorano jamskega modreca pa zavijemo v meander Spomin na Irsko in tam je drugi redni pritok. Ko sva z Alenko merila jamo v teh delih, sem opazil, da se bi dalo tu napredovat. Po trebuhu se je potrebno povleci na drugo stran, kjer pa je drugi ovinek. Tudi tokrat sem si zmočil trebuh in čakal. Ampak v ekipi zadaj so bili bolj pametni in so že prvo ožino začeli večati. Nato smo ugotovili, da smo pozabili nekaj orodja v avtu.

Prva ožina

Druga ožina

Tako sem se poskusil zvleči čez naslednji ovinek v upanju, da bom videl kaj je za njim. Bazen v tem ovinku je precej globlji, zato sem se dodobra zmočil, kolikor še nisem bil. Nekako sem lahko pogledal naprej, ampak nog nisem spravil skozi ovinek. Tako je bilo najbolj smiselno, da sem jaz, ki sem najbolj moker, šel ven iz jame, da vzamem manjkajoče stvari in se preoblečem.

Ko sem prišel nazaj, je Žiga že pričel večati prvo ožino. Tako je nadaljeval in nato naju z Leo spustil naprej. Midva sva se lotila druge ožine in presenetila naju je večja skalna luska, ki se je odlepila od stene. Tako sva se morala posvetiti odstranjevanju kamnite luske, ki pa se ni hotela več premakniti, a ti nad glavo visi kot Damoklejev meč in ti ne pusti nadaljevati.

Jamska savna - para iz jame

Moči pa nama je zmanjkalo, da bi jo še bolj nadrobila. Kamne, ki sva jih zluščila, sva nametala v bazen, tako da lahko po suhem pogledaš čez ovinek, da se meander še nadaljuje. Ker smo vsi čepeli v vodi, smo si želeli se čimprej premakniti iz jame v topel avto. Naslednjič že vemo, kaj potrebujemo: veliko energije, da razbijemo to kamnito lusko.

levi krak

Kar kmalu pa smo se odpravili v Jamsko savno. Gre za jamo, iz katere veje res močan prepih. V zimskih mesecih lahko iz nje opazuješ paro in se sprašuješ, kdo je spodaj tako močno zakuril. Jama se deli v dva kraka. V levem kraku smo prišli najdlje, že 8 metrov smo se prebili po meandru. Desni krak pa je najprej začel odpirati Gregi in takrat se je pokazalo, da tudi v tisto smer vodi enaki meander, le da je vstop vanj zelo ozek. V levem kraku sva tokrat z Ristom vlagala svoj trud. Razbila sva en buhtelj in za njim še vedno ozek meander.

desni krak

Sem pa se tokrat lahko prerinil v izvidnico. Zadaj sem videl, da se stene po večini zasigajo in še nekaj kapnikov visi s stropa. Kako je s širino, sem težko ocenil. Gre pa nato meander v ovinek. Na mestu, kjer sva tokrat kopala, so kamni zalepljeni z zemljo na steno. Zelo tečno in zamudno za kopat. Marko pa je med tem zunaj zakuril, da smo si spekli nekaj klobas.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Marko, Risto, Maks Jamski