12.12.2021, nedelja
Da si vzamemo malo odmora od raziskav, se nekajkrat na leto odpravimo tudi na ogled kakšne jame drugod po Sloveniji. Že dolgo smo imeli v mislih jamo Logarček. Nekateri naši člani so jo v preteklosti že obiskali, večini pa je bila povsem nova. Seveda nas je privlačila tudi misel na človeške ribice, ki jih na Štajerskem ne premoremo. Pa sprehod v podzemlju pod železniško progo je tudi nekaj nevsakdanjega.
Tako smo se zbrali v nedeljo zjutraj na Vranskem in se odpravili proti Lazam pri Logatcu, kjer sta se nam pridružila še Risto, ki se je poslužil vožnje z vlakom ter Irena. Pisana 10-glava družba se je odpravila na pot proti jami, ki smo jo brez težav našli. Pot je bilo sicer potrebno gaziti, a je bil ravno zaradi snega in mraza zunaj spust v toplo jamo toliko bolj prijeten.
V Vhodni dvorani smo pozdravili varuha jame, ki mu nismo znali določiti vrste. Nato smo po Severnem rokavu nadaljevali vse do Pasaže, kjer nas je presenetil visok vodostaj, saj je bilo nadaljevanje zalito in prehod ni bil možen. Tako smo se na tem mestu obrnili in si ogledali še Južni rokav.
Mateja nas je opozorila na zanimiv pojav pri jezercu, kjer se je svetloba pod posebnim kotom odbijala od vode in na stropu tvorila čudovit odsev. Tam smo si privoščili nekaj minut meditacije in tišine.
Veles je svoje minute meditacije doživel v blatni luži pod breznom, kjer je glasbeno, likovno in kiparsko ustvarjal z blatom. Logarček je Velesov posebni dosežek. Ni sicer prvo brezno, ki ga je obiskal - pred tem je že obiskal jamo Kofce na Veliki planini, kjer je vhodno brezno odprto in bil je tudi v nadaljevanju, kjer se je potrebno spustiti nižje v notranjost jame. Tako mu ni bilo novo, da je visel atiju Maksu za pasom, kot ena velika transportka z nogami in rokami. Pri svojih skoraj 4 letih je obiskal že veliko jam, v Logarčku pa je res užival, kljub temu, da so se človeške ribice skrile v druge dele jame, saj jih med našim obiskom nismo videli.
Na površje smo se vračali ob sončnem zahodu in tik preden bi pričel pritiskati mraz. Ob toplem čaju smo se preoblekli in čakala nas je še pot domov. V Logarčka se pa še kdaj vrnemo, da izpolnimo obljubo človeškim ribicam.
Naslednji vikend nas čaka tradicionalni zimski tabor na Čemšeniški planini. Baje bo nekdo tudi dal za torto, bomo videli in brali o tem v katerem od naslednjih prispevkov.
