Obisk Logarčka

12.12.2021, nedelja

Da si vzamemo malo odmora od raziskav, se nekajkrat na leto odpravimo tudi na ogled kakšne jame drugod po Sloveniji. Že dolgo smo imeli v mislih jamo Logarček. Nekateri naši člani so jo v preteklosti že obiskali, večini pa je bila povsem nova. Seveda nas je privlačila tudi misel na človeške ribice, ki jih na Štajerskem ne premoremo. Pa sprehod v podzemlju pod železniško progo je tudi nekaj nevsakdanjega.

Tako smo se zbrali v nedeljo zjutraj na Vranskem in se odpravili proti Lazam pri Logatcu, kjer sta se nam pridružila še Risto, ki se je poslužil vožnje z vlakom ter Irena. Pisana 10-glava družba se je odpravila na pot proti jami, ki smo jo brez težav našli. Pot je bilo sicer potrebno gaziti, a je bil ravno zaradi snega in mraza zunaj spust v toplo jamo toliko bolj prijeten.

V Vhodni dvorani smo pozdravili varuha jame, ki mu nismo znali določiti vrste. Nato smo po Severnem rokavu nadaljevali vse do Pasaže, kjer nas je presenetil visok vodostaj, saj je bilo nadaljevanje zalito in prehod ni bil možen. Tako smo se na tem mestu obrnili in si ogledali še Južni rokav.

Mateja nas je opozorila na zanimiv pojav pri jezercu, kjer se je svetloba pod posebnim kotom odbijala od vode in na stropu tvorila čudovit odsev. Tam smo si privoščili nekaj minut meditacije in tišine.

Veles je svoje minute meditacije doživel v blatni luži pod breznom, kjer je glasbeno, likovno in kiparsko ustvarjal z blatom. Logarček je Velesov posebni dosežek. Ni sicer prvo brezno, ki ga je obiskal - pred tem je že obiskal jamo Kofce na Veliki planini, kjer je vhodno brezno odprto in bil je tudi v nadaljevanju, kjer se je potrebno spustiti nižje v notranjost jame. Tako mu ni bilo novo, da je visel atiju Maksu za pasom, kot ena velika transportka z nogami in rokami. Pri svojih skoraj 4 letih je obiskal že veliko jam, v Logarčku pa je res užival, kljub temu, da so se človeške ribice skrile v druge dele jame, saj jih med našim obiskom nismo videli.

Na površje smo se vračali ob sončnem zahodu in tik preden bi pričel pritiskati mraz. Ob toplem čaju smo se preoblekli in čakala nas je še pot domov. V Logarčka se pa še kdaj vrnemo, da izpolnimo obljubo človeškim ribicam.

Naslednji vikend nas čaka tradicionalni zimski tabor na Čemšeniški planini. Baje bo nekdo tudi dal za torto, bomo videli in brali o tem v katerem od naslednjih prispevkov.

Zapisala: Lea; Foto: Risto Sovčev, Irena Hren, Lea

Raziskovanje pod starim gradom

05.12.2021, sobota

Tiste jame, ki jih imamo najbližje, po navadi nikoli ne obiščemo najprej. Tako smo tudi za obisk hriba pod starim gradom v Celju čakali skoraj na konec leta, da smo našli čas zanj. Risto je namreč opazil zanimive vhode, za katere smo komaj čakali, da jih obiščemo. Kasneje smo ugotavljali, da sploh ni tako slabo, da smo počakali na zimski čas. Ko smo zavili s poti pod steno, smo namreč opazili topel zrak, ki se dviga iz jam. V zimskem času je to prav zanimivo gledati, kot da bi hudič kuhal mlade device v jami. Iz vseh špranj piha.

Neraziskano

Iz enega meandra pa prav ventilira. Kako šiba zrak ven je prav zanimivo opazovati in lahko skoraj že konkurira celjski cinkarni. S Tilnom sva se napravila v jamarsko opremo, da čimprej smukneva v jamo. Veles je slikal, Lea je čuvala, da ne pade Veles s fotoaparatom čez rob, Risto pa je čakal na novice. Ko sem se po vrvi zbasal v vlažno odprtino, sem opazil, da se spuščam v ozko razpoko, ki je prav lepo zasigana. Od toplega jamskega zraka so bile vse stene mokre. Najprej sem želel preveriti, če se razpoka poveže z meandrom, iz katerega najmočneje piha. Pot mi je kmalu prekrižal podor. Risto je od zunaj poskusil s piščalko, ampak nismo bili uspešni pri ustvarjanju povezave. S Tilnom sva pričela meriti. Namerila sva 32 metrov dolžine in 9 metrov globine.

Risto je jamo poimenoval v spomin na svojega očeta: Egejska jama pod starim gradom. Razpoka, po kateri se razvija jama, se na vsaki strani konča s podorom. Nadaljevanje v globino prepreči podorno kamenje, ki ni smiselno prestavljati. Zanimiva razpoka, ki je že lepo zasigana in lahko, da je precej daljša, da proizvede toliko prepiha. Lea in Veles sta med tem šla pogledati, če so Celjski grofje doma v gradu. Je pa med tem prišla se načuditi tudi Alenka, kakšne prepiha ustvarja tukajšnji podzemni svet. Na poti nazaj smo še pregledali nekaj lukenj v steni. Najbolj optimalen je bil meander, kjer nas je pred napredovanjem ustavila ožina. Ker nismo želeli vsega postoriti v enem dnevu, smo si pustili nekaj še za drugi obisk. Nato pa smo hiteli na toplo pijačo, saj je mraz že dobival svojo veljavo.

Najmočnejši dihalnik
Egejska jama pod starim gradom
Celje
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto, Veles