28.05.2020, četrtek
Že pol meseca iščemo priložnost, da bi se podali v sotesko Penk, skozi katero teče reka Paka. Včasih je bil Penk pomembna prometna povezava, ki je povezovala Šaleško s Savinjsko dolino in svetom. Sedaj skozi njo še vozi vlak do Velenja. Večinoma nam je pot do sem prekrižal dež ali drugo delo. Tudi sedaj, ko sva se le dobila s Tilnom, so se nabrali za Sv. Križem temni oblaki, ki se so kmalu znašli nad najinim avtom, ko sva se peljala v Penk. Močni naliv naju je že hotel prestrašiti in odvrniti od namere.
Da ne bi sedela v avtu in se smilila sama sebi, sva se odpeljala do Lokoviške jame, ki je v bližini. Ena lepših jam v občini Šoštanj. Pod košatimi drevesi dež ni imel moči, zato sva se lahko na suhem oblekla in smuknila v jamo. Gre za ponorno jamo in sem Tilna hecal, da greva v ponorno jamo, v katero se steka hudournik. Ampak napovedano ni bilo tako močno deževje, da bi naju voda ogrožala. Se pa v jami vidi, da lahko voda zalije precejšen del jame in na nekaterih mestih tudi popolnoma zalije rov.
Počasi sva napredovala v osrčje jame in vmes še slikala. Na koncu sva zavila v še lep zasigan del jame. Se pa na kar nekaj mestih vidi, da so v preteklosti ljudje lomili kapnike. Pregledala sva še, kako je s končnim rovom. Sedaj je bil čisto zatrpan, občasno pa material odplakne v tolikšni meri, da se še vidi čisto mala kamrica. Ko sva si vse ogledala, sva šla počasi do izhoda. Opazila sva, da je ploha ponehala in zadaj se že kaže sonce.
Tako sva se odpeljala do železniškega tunela v Penku in pred njim parkirala avto, nakar so mimovozeča vozila pričela upočasnjevati in si naju ogledovati. Ko sva si ogledala parkiran avto, sva hitro ugotovila, kaj je pritegnilo njihovo pozornost, saj je izgledalo, kot bi avto na spolzki cesti odneslo iz ovinka in je naslonjen v rob. Da ne bi spravljala v skrb voznike, ki se peljejo mimo, sva poiskala bolj primerno ravno površino.
Potem sva najprej odšla do že registrirane jame Mostnica. Sama je jama je bila registrirana leta 1992. Želela sva preveriti lego in jo tudi označiti, saj nam je v projektu, v okviru katerega obiščemo vse jame v občini Šoštanj in jim dopolnimo zapisnike, ostala v Penku samo še Mostnica. Kmalu ko sva zavila strmo v hrib, sva se znašla v pravi džungli. Hoja je bila pravi izziv, plazila sva se pod debelimi ostrogami, ki so ustvarjale tunele. Kmalu so se pred nama pojavile stene. Jaz sem šel naprej do sten, ki sem ji sledil na levo in se znašel na vrhu vhoda v jamo. Tilen, ki je bil nižje, je lažje prišel do vhoda v jamo. Ko sem opazoval, kje se giba, je bilo opaziti samo miganje vrhov grmovja in trnovja, kot bi gledal pando v grmovju.
Kmalu se je pokazal pred vhodom. Vrgel sem mu nahrbtnik in se odpravil tudi sam nižje do jame. Pri spuščanju sem se kmalu znašel pred vhodom neke druge jame. Zlezel sem notri in kmalu prišel ven skozi večji vhod. Opazil sem, da ima jama še tretji vhod. Gre za trojni skozenjc, ločen od Mostnice. Vhod v Mostnico je od drugega vhoda v ta trojni skozenjc oddaljen le 1,5 metra. Kljub temu gre za čisto ločeni jami. Mogoče sta bili pred nekaj tisoč leti kot ena jama, ampak sedaj sta popolnoma ločeni. Niti ni videti, da se bi kar koli podrlo, saj je stena enovita, tako da jami sta že res lepi čas ločeni.
Potem sva zlezla v Mostnico in jo pričela na novo meriti. V jami sva opazila, da si v vhodnem delu poišče zavetje kakšna večja žival. Sedaj, ko imamo tudi v naših koncih medvede, moramo biti še na to pazljivi. Slikala sva še enega lepega škorpijona. Jama se razveja v nekaj rovov, najdemo tudi dva kamina. Na nekaterih delih je jama prav lepo zasigana in po stenah najdemo karfijolce. Tilna so zopet jezili veliki črni pajki, zato sva malo pohitela z merjenjem. Namerila sva 17 metrov prepleta rovov z dvema kaminoma. Gre za večinoma vodoravno suho jamo.
Potem sva še zlezla v Trojni skozenjc v Penku, kot sva poimenovala sosednjo novo jamo. Tudi to sva izmerila in podrobno raziskala. Namerila sva 10 metrov poligona. In ja, gre za čisto ločeno jamo in v njej ne opazimo nikakršne povezave z Mostnico, čeprav sta čisto skupaj. Ko sva končala, je že bila tema in sva se previdno spustila po zaraščeni strmini do avta. Sklenila sva, da se kar kmalu vrnemo v raziskovati v Penk.
Za vikend smo načrtovali, da bomo odšli v Brezno presenečenj. Nekako se nam ni uspelo zbrati v ekipo, zato sva se z Leo odločila da greva (30.5.2020) v Jamsko savno. Ker pa sva čez dan porabila čas za izdelavo nove poti do Veternice, sva šla notri čez noč. Še prej naju je prijetno presenetil obisk predsednice JKŽ Anje Kos, ki je iskala strige v vhodnem delu Veternice. Ko sem videl ljudi pred jamo, sem jih ogovoril in ugotovili smo, da se le poznamo. Tako smo skupaj še šli do Podgrajske jame in malo poklepetali. Potem sva z Leo pospravila orodje in odšla v skladišče po opremo. Ob 21:00 večer sva parkirala pred gostilno Hochkraut v Laškem. Zagrizla v hrib in se lotila kopanja v Jamski savni. Delo v tej jami je pravi balzam za dušo. Prepih je tako močan, da ti suši oči, kopanje pa zahteva samo počasno praskanje zemlje in kamenje s stene. Ko sva ostranila večji buhtelj, se je odprl meander, dolg 5 metrov. Prehod naprej pa še vedno ovirajo buhtlji, ki ožijo meander. Ob 03:00 sva imela zadosti dela in sva se odpravila proti domu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski
