Vravarjeva luknja z otroki

Majhna, razvejana jama Vravarjeva luknja je odlična za začetnike, predvsem majhne otroke. Otroci v jamah nedvomno uživajo, saj jim puzanje po rovih predstavlja zanimivo igro. V omenjeni jami se lahko otroci igrajo skrivalnice, saj je jama kot en majhen labirint. Odrasli pa lahko preizkusijo, kako zgleda biti v majhnem, delno utesnjenem podzemnem svetu.

DOSTOP DO JAME
Pri odcepu za lepo njivsko osnovno šolo vidimo smerokaz na katerem piše Vrhi-Gneč, če se pripeljemo iz smeri Mozirje-Šoštanj. Zavijemo po cesti navzdol, nato se počasi začnemo vzpenjati in se držimo levo. Ko se pripeljemo skozi levi ovinek je malo nižje tabla, ki označuje da je naprej gozdna cesta - tu zavijemo desno in nadaljujemo pot mimo kmetije. Ko se spustimo dol, prečkamo most čez potok Tripotok. Pred seboj vidimo ostanek stene od kamnoloma. Tu zavijemo levo na gozdno cesto in po 50 metrih na pobočju na desni strani ceste zagledamo jamo.

VHOD V JAMO
Vhod v jamo je par metrov nad gozdno cesto. Pred vhodom v jamo je tudi ploščica z imenom jame. Prva dva metra pri vhodu sta strma in otroci tukaj potrebujejo pomoč, da ne pride do zdrsa. Dalje pa je jama varna, z zavitimi rovi, kjer lahko otroci plezajo tudi sami. Nad omenjenim vhodom je še en vhod, iz katerega je lep razgled. Pri tem vhodu je potrebno za otroke nekaj več pazljivosti, da ne pride do padca, saj je pod vhodom odrezana nekaj metrska stena.

NOTRANJOST JAME
Jama je sestavljena iz ozkih zavitih rovov, ki so med seboj prepredeni. Na enem mestu je tudi stojna višina za odrasle. Na nekaj stenah je malo sige in pa skoraj zagotovo boste lahko videli tudi kakšnega netopirja, v zimskih mesecih pa precej pajkov. Jamarstvo z otroki je za mnoge še vedno tabu tema, saj jim je nepredstavljivo, da že triletni otroci plezajo po jamah. Dejansko pa s pravo zaščitno opremo (nujno obvezna čelada z lučko in primerna obutev) jamarstvo za otroke predstavlja izredno zanimivo igro, ki je ne morejo doživeti na nobenih igralih. Pa še v stiku so s tistim delom narave, do katerega pridejo le redki.

Zapisala: Mateja Mazgan ; Foto: Mateja Mazgan

Nadaljevanje v Mlinarjevem rovu

27.09.2019, petek

Zopet smo se zbrali, da gremo poriniti nos v nadaljevanje te jame, ki je za nas novo odkritje. Preden smo smuknili na delovišče, smo se z lastnikom slikali pred vhodom.

Kmalu za vhodnim delom s stropa pride pritočni rov, po katerem je z zadnjimi deževji nanosilo zemljo, ki je zapirala pot naprej. Tako smo najprej odstranili to zemljo, ki se je nabrala od našega zadnjega obiska, nato pa smo zlezli do delovišča, kjer je bilo potrebno odstraniti nekaj kamnitih buhtljev, za katerimi se vidi nadaljevanje v prehodnih dimenzijah.

Zadosti širok rov sva videla že z Žigom na prejšnji akciji, zato smo pričeli z delom. Lea je skozi oko kamere iskala všečne motive, midva s Filipom pa sva počasi glodala stene in večala rov. Med tem je Žiga v jamo pripeljal otroka, ki živita zraven jame. Tako sta si lahko pogledala jamo v spremstvu jamarjev in potešila radovednost, kajti drugače nimata dovoljenja za vstop v jamo.

Med tem je naše delo v nadaljevanju potekalo super, še dva netopirja sta prišla pogledati, kaj delamo. Kmalu smo bili tako daleč, da je Filip lahko malo bolj potisnil glavo naprej in dozdevalo se mu je, da zadaj mora biti dvorana. Ta stavek me spodbudil, da sem se odločil, da se bom stlačil čez, čeprav je za mene še vedno bilo preozko.

Filip mi je nastavil noge za oporo in mi pomagal, da sem se s težavo zrinil po rovu navzdol. Rov se na drugi strani res razširi, ampak kasneje se v stičišču z enim od pritočnih rovov zatrpa z zemljo, ki jo padavine prinašajo s površja. Prepih je občutiti, mi je bilo pa hitro žal, da sem želel skozi. Pot nazaj čez ožino namreč ni bila tako enostavna. Tako me je Filip vlekel za noge ven in z muko sem spoznal, da me je preveč skupaj.

Navdušeni, da se rov nadaljuje, smo odšli na svež večerni zrak, kjer nas je že čakal Vanč, da smo mu poročali o napredku. Povedal je tudi, da je tukaj nekoč res stal mlin, ki je poganjal žago. Iz Drete je bil čez sedanje dvorišče speljan stranski rokav, ki so ga kmalu po vojni zasuli in teren splanirali. Po prepihu jama obeta in se že veselimo naslednjega raziskovanja v tej jami.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Žiga

Mini odprava v Lipiško jamo

22.09.2019, nedelja

Že dolgo smo želeli pokukati v jame na Krasu, ampak vedno nas je nekaj ustavljalo. Sedaj, ko smo dobili vabilo za ogled Lipiške jame, smo rekli: »sedaj pa gremo«. Zbrala se nas je pisana druščina in peljali smo se proti Sežani, kjer nas je čakal pred vhodom v jamo skrbnik jame Jaka Jakofčič, ki je bil tudi naš vodnik.

Kai, naš najmlajši član, je oblekel najmanjši kombinezon, kar jih imamo v skladišču in še vedno mu je bil 100x prevelik. Ko smo mu zatlačili hlačnice v čevlje, zavihali rokave in ga opasali, smo bili pripravljeni na ogled. Na vhodu nas je čakala ferata in nato lestev v jamo. Nato smo zakorakali v prelepo jamo, polno jamskega okrasja. Hitro smo spoznali, da smo se oblekli preveč, saj smo navajeni na bolj mrzle jame. Jama je zelo dobro opremljena s feratami, tako sta naša najmlajša člana lahko brez težav premagovala globino v jamo.

Na veliko mestih pa so nas čakali načrti jame, tako smo lahko trenirali še branje načrtov, kje se nahajamo. Za veliko dvorano, kjer sta res lepa dva velika stalagmita, smo zavili še v stranski del, kjer smo si pogledali lepe barvite kapnike. Potem smo šli mimo prave mišnice, saj se velikanski blok naslanja le z malim špičkom na sosednjo skalo. A tako je že tisočletja, tako da ni panike.

Potem smo se znašli v Labirintu, kjer smo šli malo gor in dol in že smo stali pred večjim rovom, ki se strmo spušča. Tam smo si še pogledali, kako se lotijo kopanja pravi strokovnjaki in se sprehodili po 50 metrov dolgem skopanem rovu, ki jih bo prepeljal v nove dele jame. Res zanimiv in vztrajen projekt, ki smo si ga vzeli za vzor.

Potem smo se spustili po klančini cca. 80 metrov globoko. Tam smo pogledali, kako deluje kadilce, ki kaže smer prepiha. Nato smo prišli do kavča, kjer smo počili in naredili nekaj jamskih figur. Nato smo šli gledat dele, ki so jih našli s pridnim kopanjem in to v kar triletnem projektu. Tu naj bi se jama še nadaljevala, ampak čaka na naslednje generacije.

Potem smo počasi zapustili res lepo jamo. Uroš, Kai in Tilen pa so opravili tudi osebni globinski rekord: prišli so do -250 metrov globine. Res prijetna mini odprava na matični Kras, ki je bila poučno doživeta.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Mali jamski pustolovci

»A kdo ve, kaj je to na sliki?«
»Jamaaaaaaaa!«
»A je kdo od vas že bil kdaj v jami?«
»Moj ati dela v jami!«
 »In moj!«
 »In moj!«
»Že, že, ampak ta jama na sliki je malo drugačna kot velenjski premogovnik. Tu notri so kapniki in zavese in velike dvorane in slapovi in vse je naravno in zelo staro. Ali veste, ali je kaj živali v takih kraških jamah?«
»Jaaaa, netopirji!«
»Vampirji!«
»Zlate ribice!«
»Človeške ribice!«
»Zombiji!«
»Kako se pa reče temu človeku, ki ga vidimo tu na sliki in je v jami?«
»Jamski pustolovec!«
Čestitamo, najbolj pravilen (in posrečen!) odgovor! 😀
»Ali v jami sije sonce?«
»Neeeee!«
»Kaj pa luna?«
»Neeeeeee!«
»A bi vi šli v jamo?«
 »Jaaaaaaaa!«
 In smo šli!

Najprej smo občudovali jamskega pustolovca Tilna, ki hodi v sedmi razred in zna odlično plezati po vrvi ter se po njej spuščati. Ta dan si je prislužil aplavz petstotih malih rok šoštanjskih osnovnošolcev, ki hodijo v prvi, drugi in tretji razred, saj je kar šestindvajsetim skupinam pokazal, kako obiskujemo navpične jame ali brezna.

Nato smo ugotovili, da brez luči v podzemlje nima smisla hoditi. Opremili smo se z naglavnimi svetilkami in skozi kartonast labirint prispeli do bivaka v jami. Na poti smo srečali veliiiiko jamskih pustolovcev, poleg njih pa še raziskovalko, ki je vzorčila vodo in turiste, ki so bili na vodenem ogledu. Ustavili smo se ob slapu in okoli glave so nam neprestano letali netopirji. Takšni prijazni so bili! Vsi so se lepo smejali. Tako majhna ožina kot je bila na začetku, nas je čakala tudi pred prihodom v bivak. A prav nihče se je ni bal. Vsi smo jo brez težav premagali in se v bivaku podružili še z enim, čisto pravim in živim jamskim pustolovcem. Veseli smo bili ponavljajočega: »A lahko gremo še enkrat?« »Ali lahko gremo še?« In seveda smo hodili skozi jamo, dokler ni bilo treba iti naprej rokometu, odbojki ali plezanju (…) naproti. K nam pa so prišli novi pustolovščin željni bodoči jamarji. Tako vsaj upamo! 😀

Lepo smo preživeli dan, torek, 10. 9., ko smo se na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha jamarji predstavili malim bodočim jamskim pustolovcem. Če sodimo po navdušenju nad plazenjem skozi našo malo kartonasto jamo, se za prihodnost jamarstva na šoštanjskem območju ni bati.

Vsi otroci (lahko tudi starejši, ne le iz prvih treh razredov; lahko tudi odrasli) lepo vabljeni, da se pridružite jamarjem!

Pišite nam in bomo prav kmalu šli skupaj v kakšno čisto pravo jamo kot čisto pravi jamski pustolovci! Le na koncu ne bomo zelo čisti, temveč čisto malo umazani, a z nasmehom do ušes.😀

Se vidimo!
Jamske pustolovce sva predstavljala Tilen Podkrižnik in Jerica Koren, ki sva se imela z vami res lepo.

Zapisala: Jerica Koren ; Foto: Jerica Koren, Tilen Podkrižnik