Načrt Zgornje Sevškove rupe in občni zbor

16.03.2019, petek

Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica smo imeli vsakoletni Občni zbor, kjer se je zbralo veliko mladih, aktivnih članov, naše starešine ter gostje JK Tirski zmaj. Pogledali smo si lahko 297 lanskih oddanih zapisnikov, 30 novih jam in v poročilu strnjeno predstavili vseh naših 279 akcij.

Po odličnem golažu, ki je nastal pod kuharsko roko Valerije, pa smo si napasli oči na načrtu Zgornje Sevškove rupe.

Gre za našo bolj obiskano jamo, ki ni imela popolnega načrta. Jamo smo pričeli meriti leta 2016. Potem so sledile posamezne akcije, kjer smo počasi sistematično merili in risali načrt, da smo poskusili zajete podrobnosti in vse dele v tej jami. Nekaj smo preplezali in našli nekaj malih kamric.

Jama je sestavljena iz spodnjega dela, ki zajema Rov za j. ožino, Živo blato, Spodnjo dvorano in Ponvice. Zaključi se spodnji del s sifonom. Potem preko Dimnika, ki ima stransko Kamrico stare piksne, preidemo v zgornji del. Najprej vstopimo v Zgornjo dvorano, ki je največji prostor v tej jami. V tej dvorani lahko zavijemo še v manjšo dvorano z imenom Dvorana V. zmede ali pa splezamo v najvišjo etažo, kjer prispemo do Graja in Belega zaključka. Tu gre za stare pritočne dele v samo jamo. Če se vrnemo v Zgornjo dvorano in pridemo pod Vhodni šaht, lahko opazimo odcep, ki vodi v del z imenom Nora polha. Ta del se konča s kaminom. Potem v Vhodnem šahtu lahko opazimo še Dvorano neposlušnih žensk, ki je stranski del Vhodnega šahta.

Jama je zelo bogata z jamskim okrasjem, njena brezna pa omogačajo prve korake začetnikom, da vstopijo v magični svet praznine pod našimi nogami. Načrt je narisan in obdelan v Adobe Illustratorju.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Slavko Hostnik

Nove jame na Vranskem

27.02.2019, sreda

Na sprehodih se velikokrat kaj najde. Tako je bilo tudi v tem primeru, ko sta med sprehodom Lea in Veles opazila jamo, ki še ni registrirana. Ob prvi priliki smo se zbrali in se odpeljali do lovskega doma na Tešovi, kjer smo parkirali avte. Urošev avto, ki je terenski, nam pa je pomagal, da tistih 200 metrov gozdne ceste ni bilo potrebno prehoditi. Ko smo parkirali, nas je Lea vodila do prvih sten. Tam pa presenečenje: velik vhod v jamo.

Presenetilo nas je, ker je rekla, da je gledala v 4-metrsko brezno s smetmi. In jaz sem mislil, da bo samo to in nič drugega in pripravil sem tudi škripce, da bi iz jame lahko smeti potegnili ven. Ampak po boljšem pregledu smo videli, da je smeti totalno preveč. Ker pa smo videli, da se v jami lahko napreduje še višje, smo zmerili najprej zgornje dele in šele potem se spustili do smeti.

Jama premore zgoraj tri etaže in če prištejemo brezno spodaj, ima jama štiri etaže. Vse etaže so pa le kratke kamrice in ena je zelo lepo zasigana. Na nekaterih mestih pa siga že razpada, saj velik, odprt vhod povzroča velik vpliv zunanjih razmer, kot je mraz itd. Lepa jama je v zgornjih prostorih in tudi spodaj bi bila, če je ne bi obložili s smetmi.

Nekako nam ni bilo do tega, da se bi spustili dol in pogledali, kakšno je stanje. Ampak tudi to spada k jamarskim dejavnostim, na žalost. Tako se je Lea lotila z opremljanjem, mi pa smo malo še pokukali pod stene in iskali še kakšno jamo. Našli nismo nič in med našim povratkom je bila vrv že v jami. Alenka se je spustila dol prva in ugotovila, da v vrečah niso gospodinjski odpadki, ampak sama mrhovina, zavita v vreče in vržena v brezno, kjer so mislili, da bo za vedno skrito in rešen problem.

Če sem že napisal problem, je večji problem to, da je v neposredni bližini zajetje za vodo. In vse to počasi prihaja v vodo in to lepo pijemo. Res smo face ljudje, kaj vse počnemo. Tako smo tacali po teh vrečkah in vsak je držal svoje misli v glavi. Po meritvah smo zapustili brezno in že delali načrt, kako bi izvedli čiščenje. V naslednjih dneh se je že naredil plan in pridobila podpora župana na Vranskem.

Župan ima velik posluh in je seveda takoj priskočil na pomoč, tako nam bo skupaj z občino uspelo v aprilu očistiti jamo in prispevati nekaj dobrega za naravo. Če se želiš pridružiti pri tem dobrem delu, pa nam le piši in obvestili te bomo, kje in kdaj se dobimo. Za ime jame se še nismo odločili, ker bomo še malo vprašali domačine, če ima jama že kakšno ime.

Potem smo se vrnili do lovskega doma in se odpeljali malo nižje pod vas, kjer je Alenka želela pokazati nekaj požiralnikov. Uroš je moral iti domov in zamenjala sta ga Alen in Luka iz Maribora, ki sta lahko prišla šele ob 20:00.

Mogoče bi prišla prej, ampak ju je navigacija vozila po nekem makadamu namesto po asfaltirani cesti. Če se vrnem k požiralnikom. Gre za tri velike požiralnike, saj se v ta del zliva res veliko vode v času deževja. Najprej smo pogledali največjega. Pri najvišjem se lahko celo spustiš v rov, ki pa se nato čisto zatrpa z zemljo. Kopanje bi bil velik podvig, kajti celi čas bi se ti vsipala zemlja in po prvem dežju bi verjetno lahko začel znova. Drugi pa ima po tleh polno zemlje in je popolnoma zasut.

Potem smo se malo še razgledovali. Najbližja skala je dajala vibracije, da tam bi lahko nekaj bilo. Pod to skalo je bilo pod polno kamenja. Po nekaj odmaknjenih kamnih pa se je videl čisto mali rovček. Dober znak, da nadaljujemo. Ker je sveža moč iz Maribora pripomogla, smo metali kamne za kamnom ne glede na težo. Ni bilo potrebno veliko in že smo lahko kukali v malo kamrico.

In zagon je bil večji tudi zaradi tega, ker se je zunaj spuščala temperatura, saj je bilo že 2°C in potrebno se je bilo ogrevati. Potem smo skopali že toliko, da sva bila lahko že dva v jami. Šlo je hitro in kar odpiralo se je. Odprli smo namreč 8 metrov veliko jamo, kjer smo se že lahko notri gnetli trije komadi. Za nadaljevanje bi bilo potrebno izvleči nekaj res velikih kamnov, ker pa nismo imeli nič vrvi in gurtne, da bi si pomagali, smo pustili za naslednjič.

Jama pa srka zrak notri in nas tudi vleče, kaj se skriva tu. Poimenovali smo jo Požrešna vrana.

Potem sta punci šla domov, mi pa smo zavili še v Veternico na en krog po jami.

Raziskovali: Alenka, Uroš, Lea, Aljaž, Luka in jaz

Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Lea, Alenka in Maks Jamski

Križevka – nova v Šoštanju

19.02.2019, torek

Pričelo se je tako, da dobim klic od Tilna, da je našel novo jamo v začetku soteske Hudega potoka proti Mornovi zijalki. Ker vem, da ga včasih daje začetniška zaslepljenost in poveličuje velikost rovov v neprehodnih dimenzijah, sem se želel dodobra prepričati, če gre zares za jamo. Zagotovil mi je, da lahko notri zleze tudi moje telo, ki je večje od njega. Naprej pa, da je ovinek in se ne vidi, kaj se skriva. Seveda akcija, zvečer smo bili že zbrani, da pogledamo zadevo. Prišli smo pod nekakšen spodmol, ki se nadaljuje v zelo ozek rov. In nato smo se spogledovali, gledali v ozek rov in v Tilna, lepo počasi, izmenično v njega in v neprehoden rov.

Da ne bi vrgli večera stran, smo šli po grabnu gorvodno. Kmalu sem zavil na desno stran do prvih sten, saj na drugi strani sva že s Tilnom pogledala in nisva nič našla. Ko sem sledil manjši steni, sem se hitro dvignil na greben, kjer mi je padla v oko živalska potka, ki je vodila do manjše luknje. Spomnil sem se nasveta, da če najdeš manjšo luknjico, je lahko na drugi strani grebena večja luknja. Šel sem naprej in tudi tam našel živalsko potko, ki je vodila v večjo luknjo, ampak za mene še vedno neprehodno. Pokukal sem notri in videl zadaj malo večji rov. Poklical sem Tilna in Blaža, naj vzameta merilni komplet in kladivo za kopat. Ko sta prišla do mene, smo pričeli kopati zemljo po tleh, da je lahko Tilen smuknil notri. Potem si je vzel čas, da si pogleda, kaj pomeni »prehoden rov«. Jaz sem mu želel slediti, pa ni bilo niti malo možnosti. Blaž, ki se je k jamarjem pridružil pred kratkim, je vprašal, če gremo sedaj domov, ker ne morem skozi vhod. Sva ga podučila, da moramo vztrajati, da bomo še malo odstranili zemljo in bo prehodno tudi za mene.

Blaž je bil precej skeptičen, da bom lahko jaz smuknil notri. Ko sem nekajkrat poskusil, če že lahko pridem notri, je že močno dvomil v metodo vztrajnosti. Potem pa sem se le nekako prerinil notri. Lotili smo se merjenja. Gre za konstantno nizek rov. Malo naprej je mala kamrica, ki ima isto nizek strop, omogoča pa toliko, da se lahko notri obrneš in zapustiš jamo z glavo naprej. Iz te kamrice se odcepi rov, ki se kar hitro zoži v neprehodni rov. Tam smo potrdili z lučkami povezavo z zunanjo luknjo, do katere sem najprej prišel, preden sem našel večji vhod v jamo. Nato je Tilen zlezel iz kamrice v drug zelo ozek rov in po njem napredoval kar nekaj časa, dokler ni prišel do zelo znižanega stropa. Od tam naprej ni mogel več napredovati. Izmerila sva 11 metrov. Poimenovali smo jo Križevka, ker ima nadaljnji rov obliko križa in še mene je bolel križ. Mogoče je ta bolečina v križu bila krivec, da sem se s težavo prerinil skozi vhod. Med najinim merjenjem pa je Blaž zunaj na vhodu še malo odkopal zemljo, tako da sem brez problema prišel ven. Zadovoljni, da smo našli novo jamo, smo se po temi spuščali po melišču na cesto. Tilnu pa se je odvalil kamen od srca, da nas ni po nepotrebnem aktiviral. Je rekel, da je nekako čutil novo jamo. Križevka pa nam daje vedeti, da so še jame tukaj. Gre za večinoma vodoravne jame, ki jih je ustvaril vodni tok, ko je še tekel prej v taki višini.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Mediji pišejo: Mlada jamarja Filip in Žiga Solar

Savinjske novice, 1. marec 2019

S perspektivnima mladima jamarjema topolškega kluba so opravili intervju, v katerem sta predstavila svoje bogate izkušnje z jamarstvom.

(Za bralno velikost klikni na sliko.)