ŠTAJERSKI JAMARJI: Savinjska Burja v juniju

Rok je dobil nov neopren. Je tak zelo rdeč in ozek. Na žalost slike nimam, se je prehitro slekel, saj mu je bilo, že v jami kljub zelo nizkim temperaturam, toplo. Ko pa je prišel nazaj ven na dvajset stopinj je pa zgorel.

No, šla sva v Savinjsko Burjo poširit prehod sredi jezera. Na prejšnji akciji smo se tam obrnili zaradi mraza. V slabi uri sva pripujsala, vsak s svojo prasico, na delovišče. Prepih skozi prehod je bil tako močan, da ko je Rok vrtal in tolkel nazaj prišel ves bel okoli gobčka. Skala nad prehodom je sicer poknila vendar v vodo ni hotela past. Sva kljub temu skočila na drugo stran pogledat. Je bila voda za kak centimeter nižje in topleje nama je bilo, kot prejšnjič. Na drugi strani se jama končno malo dvigne in lahko človek tudi malo postoji. En rov vodi pod strop v dvoranico. Nadaljevanje razpoke je zaenkrat zasuto v podoru. Nižje pa se rov razcepi en vijuga skozi razjedeno kamino, takšno za kombinezon parat. Drugi se pa dviga. Oba se še nadaljujeta.

Skupaj sva pregledala okoli 70 m rovov. Za merjanje ni bilo časa. Do površja sva porabila več kot uro. Bi bila prej, pa sem utrgal zob za katerem je bil zataknjen krempelc s štrikom. Me je Rok potem potisnil po spolzkem pobočju, da sem mu lahko štrik pridržal. Deset minut sva zgubila, ker je Rok čofotal v zadnjem bazenu in se ni mogel načuditi, da namerno leži v 6 stopinj topli vodi. To, da nimam kondicije, sploh ni vplivalo na najino počasnost.

Jamarila sva v nedeljo 7.6.