26. junij 2015

Brezno Presenečenj

Na zadnji pomladanski dan, če smo pošteni že malo prej, smo ugotovili, da smo brez kondicije. V upanju, da še pred poletjem naberemo nekaj moči, izoblikujemo sixpek in se pripravimo na fizično zahtevno poletje, smo v soboto 20.6. skočili v Brezno Presenečenj. Da sva z Rokom prikrila pomankanje kondicije, sva okoli sebe zbrala jamarje in bodoče jamarje, ki jame še niso poznali. Sicer je vse skupaj organiziral Max, ampak ker on kar skače od energije in je zraven pripeljal še dva zelo aktivna jamarja in eno jamarko, sva jih vse skupaj poslala kar na dno opremljat in upala, da nas ne bodo prehiteli, ko bodo bežali iz dna na površje. Uroša sva obdržala v svoji ekipi, če slučajno omagava…
Ko se nas je vseh osem opremilo, je bil Max z ekipo verjetno že v veliki dvorani, ko pa smo prišli do vhoda, so bili že v bivaku.
Naša ekipa je potovala lepo počasi. Na vsakem štriku smo malo posedeli, tako smo v dobrih treh urah prilezli do bivaka. Alenka je narezala sir in salamo, Rok pa je vztrajno delil sirove štručke. Potem je še vse silil s sokom. Smo hitro ugotovili, da ni tako prijazen, ampak si samo transportko prazni za lažjo pot nazaj. Še čokolade je vse potalal. Z nami je bila tudi jamarska kolegica Panka z Madžarske, ki je bila nad jamo navdušena. Odvrnilo je ni niti, ko sem jo po pedesetih metrih v jami skoraj zadel s skalo. Seveda po nesreči. Še malo prej sem ji razlagal kaj pomeni če se v jami deremo "Kamen!". Po jami ji je šlo precej dobro. Še zadihana ni bila. Sva jo skoraj poslala za Maxom.
Nazaj grede smo prav tako počasi napredovali, švicali pa kot zmešani. Vsaj nekateri. Rok je na čelu skupine pokapljal celo jamo. Goran za njim baje ni bil nič boljši. Od ostalih udeležencev Žiga, Filipa, Alenke in Uroša ni bilo slišati pritoževanja, kako vroča je jama. Panka pa, kot sem že omenil, še zadihana ni bila. Jaz sem na koncu kolone umiral, saj sem imel polno transportko in v njej še fotoaparat, tako da je nisem smel metati skozi ožine. Hladili smo se pri štrikih, ko smo čakali, da pridemo na vrsto.
Ven smo prilezli nekaj pred sedmo popoldne. Akcijo smo zaključili z večerjo na Vranskem. Max je z Matjažen in Katarino dosegel poznano 'dno'. Se pa jama, kot smo že vedeli, tam nadaljuje. Ven so prišli nekaj čez eno zjutraj.

Slikal Grega.
Grega

2 komentarja:

  1. nadaljevanje smo poimenovali: PREBOLSDKI GREH in sedaj v nove globine, galerije, kolektorje, fosilne rove itd..........

    OdgovoriIzbriši
  2. Čestitke za doseženo 'dno' Maksi in srečno tudi vnaprej! :)

    lp M.B.

    OdgovoriIzbriši