Čofotanja po nizkih jamskih vodostajih

11.08.2022 in 17.08.2022

Sevškova jama 1

Ker so nivoji vode v jamah res nizki, je Slavko dal pobudo, da bi pogledali Sevškovo jamo 1. Ravno iste misli je imel Uroš. Tako sta se uskladila in šla pogledati, kako kaže. Uroš je obul ribiške škornje in zagazil v vodo, ampak ga je ustavil sifon. Slavko ocenjuje, da vodni nivo ni kaj veliko padel v tej jami. Tako, da naslednjič bo potrebno poslati v jamo potapljača.

Druga takšna vodna jama je izvir Sodnek v Žlaboru. Do sedaj smo jamo obiskali že 11-krat. Sedaj se v jamo da dostopati tudi iz zgornjega vhoda, čeprav je spodnja ožina še zelo ozka. V jamo sta smuknila Lea in Tilen. Imela sta namen tudi meriti. Pred jamo smo bili Veles, Mateja, Teja, Klavdija in jaz. Veles se je odločil, da se bo kopal v izviru pred jamo. Ker je imel oblečen neopren, je kar dolgo zdržal v vodi. V samem vhodnem delu pa ni bilo mogoče zdržati, saj je grozno smrdelo iz jame. Vodostaj je zelo padel, tako nizkega še nismo opazili, od kar raziskujemo jamo. Tudi ideja, da se bomo napili sveže izvirske vode, ni bila mogoča. V vhodni ožini je po stenah bilo polno dreka, ki je že začel fino plesneti. V nadaljevanju je bil potok toliko pretočen, da ni bilo prehudega smrada. Tako raje nismo preveč nosa tiščali v jamo in smo raje pričeli z treningom.

Zaključek raziskovanja Sodneka

Spodnja ožina drugega vhoda

Mateja je nad jamo nabila manjši poligon, ki ga se je nato Klavdija lotila plezati. Ravno ko se je spuščala nazaj, je Tilen zaklical, da je merilnemu laserju zmanjkalo baterije. Klavdija je prevzela misijo, da po spodnjem delu jame po vodnem rovu prinese Tilnu čelko, iz katere bosta vzela baterije in jih vstavila v laser. Namreč jame še ni videla in je želela videti, kako izgleda. Opozoril sem jo, da se bo potrebno namočiti v vodo.

Pogled v sifon

Sifon

Pot do sifona

Nato pa je doživela hudo izkušnjo, saj med ožinami je bilo res grozno. Po vseh stenah drek in v jami drek. Smrad po razpadli crkovini. In ni šlo, da bi se v vodo potopila še bolj, da bi lahko podala Tilnu lučko. Tudi Tilnu na drugi strani ni dišalo, da bi se namočil v vodo, saj se mu je zdelo, da v ožini plava nekaj kosmatega, brez življenja. Škoda, da je videla jamo v takšnem stanju, saj drugače je res lepa, ampak nizek vodostaj je povzročil, da je ves drek začel zastajati v jami.

Nato se je zunaj že pripravila Mateja, ki je rajši lučko nato dostavila po zgornjem vhodu. Merilni laser še vedno ni deloval, saj so bile baterije v lučki prav tako prazne in ni šlo. Ker sta Lea in Tilen bila že premočena, prav tako pa sta storila že vse, kar sta danes lahko, sta se vrnila iz jame že v temi. Vsi ostali so že odšli, le jaz sem ju čakal. Poročala sta, da se je Lea uspela potopiti v vodo in na drugi strani prišla ven v manjši kamrici, kjer pa je sifon. Je pa v tej kamrici odkrila rov, ki zavija nazaj proti drugemu vhodu. Trenutno je jamo možno nadaljevati samo s potapljači. Mi pa se moramo še čimprej vrniti nazaj in jamo izmeriti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Slavko in Maks Jamski

Nočni obisk jame: Macola – Huevos – Jarak

4-7.8.2022, avgust

Slap Boka

Tabore na Kaninu sicer redno obiskuje naša Jerica, tokrat pa smo se odločili, da odidemo to leto še mi in ulovimo zadnji vikend tabora Kanin 2022. Tako se nas je nabrala skupina interesentov in smo šli. Moja kalvarija se je sicer pričela že v četrtek popoldne z odhodom z Vranskega proti Ljubnem, kjer mi je najprej pot zaprlo delo na cesti in sem bil priseljen iti vse naokoli, kar mi je pot podaljšalo za 1 uro. Posledično so vsi čakali dlje na dogovorjenih mestih, kjer jih naj bi pobral. Jožica je rekla, da je bila pripravljena na zamujanje, da če bil točen, bi bila že skoraj malo jezna. Le Gregi se je že ustrašil, da sem ga pozabil. Ko smo pobrali še Ristota v Jesenicah, smo bili popolna ekipa. V poznih večernih urah smo se pripeljali v Bovec. Gostilne so že zapirali, zato smo še zadnji čas dobili nekaj za spiti, kuhinjo pa so že zaprli.

muzeja na prostem Ravelnik

V petek zjutraj smo pozajtrkovali in se odpravili proti žičnici. Vroče je bilo v kabinah, kot v savni. A na 2000 metrih je bilo prav osvežujoče. Snežišč ni bilo, tako da smo brez problema prisopihali do koče Petra Skalarja. Tam je bilo že veliko jamarjev, ki so se spravljali vsak v svojo jamo. Gregi, Tilen in jaz smo pot nadaljevali do bivaka, na koči pa je ostal drugi del naše ekipe: Jožica, Risto, Veles in Lea, ki so se nato vrnili v Bovec. Na bivaku smo si vzeli čas za počitek, kajti napovedana je bila lokalna nevihta in ker nismo želeli tvegati, smo se odločili, da jamo obiščemo čez noč. Božo in Jerica sta nam podala natančna navodila, kako do dela z imenom Vroča noč. Tam naj bi bilo nadaljevanje jame. Ob 18:00 smo v jamo odšli Tilen, Gregi in jaz. Spuščanje do delovišča je potekalo hitro in v 2,5 uri smo bili v Vroči noči, kjer smo zlezli skozi zelo zanimiv rov, ki ga na sredini prekine aktivno brezno. Po rovu pa zopet v brezno.

Tam smo slekli plezalne pase. Tilen se je zavil v astro folijo in se odločil malo podremati, saj sva naprej bila za delo potrebna samo dva. Gregi je lezel prvi skozi ozko razpoko. Pri prvem ožjem delu sva pričela urejati pot za nas, malo bolj širše jamarje. Ko sva naredila pot dosti bolj široko, sva zlezla naprej. Tam se je pričela razpoka prevešati v brezno. Ta del je Gregi poimenoval 100 jamarjev, saj je potrebno, da jo preči 100 jamarjev, da bo razpoka bolj gladka. Malo sva še delala, nato pa se je pokazala utrujenost in tudi ura je kazala, da se je potrebno vrniti iz jame.

Tilen je med tem tako smrčal, da si imel občutek, da te pred vstopom v razpoko čaka medved. Počasi smo napredovali in pred vstopom v ozke dele Nije nam hladno smo popili nekaj toplega, da smo dobili dosti energije. Po daljši pavzi smo napredovali brez večjih ustavljanj. Le Tilen je nekje tako zadremal, ko je čakal Gregija, da ga je ta prehitel in plezal pred njim. Iz jame smo pogledali ob 07:00 in sonce je že imelo svojo moč. Pretekla noč je bil izgubljena v drobovju jame. V bivaku smo si vzeli čas za počitek in pričakali malo nevihte. Ko se je dež umiril, smo se odpravili do koče Petra Skalarja, kjer je čas pokazal, da lahko ulovimo kabino za Bovec.

Tako smo se zvečer pridružili spodnji ekipi v Bovcu, ki jih je pri ogledu slapu Boka dobil dež in jih stuširal do kosti. Ampak nismo dolgo zdržali pokonci in smo hitro zaspali. Tilen je tako trdno zaspal, da je zlezel z jogija. Glava in noge so visele iz njega, le osrednji del telesa je vztrajal na mehkem. Tako ga je Jožica okrenila nazaj na jogi, on pa je v snu zakričal »a že moram ven«. Verjetno se je v spanju še vedno sprehajal v temni jami.

V nedeljo zjutraj po obilnem zajtrku smo se odpeljali do muzeja na prostem Ravelnik in nato čez prelaz Vršič , kjer smo imeli postanek še pri Ruski kapelici. Zanimivo in se še vrnemo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Gregi in Risto