Pri kmetiji Jug na Dobrovljah

Spet smo bili na Dobrovljah, našem najbližjem domačem terenu. Tokrat smo se oglasili pri kmetiji Jug, kjer je Franci pred časom govoril z domačinom, da bi bilo dobro raziskati jamo pod oddajnikom. Za to jamo smo že kar nekaj časa vedeli, a nikoli ni bilo priložnosti za obisk.
Foto: Franci

Jugova žabnica, foto: Maks
Foto: Maks
Jama je bila sicer odkrita med kopanjem območja za oddajnik pred skoraj 40 leti. Naj bi se odprla velika dvorana, a so vse to kasneje tudi zasuli.
Foto: Maks
Foto: Maks
Foto: Maks
Pričeli smo s kopanjem in odstranjevanjem zemlje, skal, da bi prišli v notranjost jame. Uspelo nam je odkopati kar 7 m. Bo pa potrebno še kakšna akcija, da pridemo do te dvorane. Poimenovali smo jo Jugova jama.
Foto: Maks
 
Foto: Maks
Foto: Maks
Ker smo pa bili ravno na tem delu, smo nadaljevali z označevanjem okoliških jam. Letos nadaljujemo s projektom označevanja jam, ki smo ga lani izvedli za območje občine Šoštanj. Letos pa za območje Dobrovelj.
Foto: Maks
 
Foto: Maks
Foto: Maks
Tako smo najprej obiskali Maksovo odkopanko in Brlog bratov Solar, ki sta bili odkriti pred nekaj leti. Ker sta jami ravno v enem erozijskem jarku pod meliščem skalnega podora, smo jima skrbno izbrali območje, kjer bosta tablici.
Foto: Maks
Foto: Maks
Foto: Maks
Domačin nas je opazoval, kaj vse počnemo v jamarstvu, nato pa nas je popeljal skozi gozd do jame, ki se je odprla lani od grajenju gozdne ceste. Ocenili smo, da bo jama že primerna za registracijo in se vrnili po vrv in plezalno opremo, saj ima jama nekaj metrov spusta.
Foto: Franci

Gre za majhen kevderc, ki pa se potem nadaljuje v krajši rov, ki leži natanko pod novo gozdno cesto. Ko smo se spustili v jamo, je bilo notri polno žab. Zato smo to jamo šaljivo poimenovali Jugova žabnica. Veliko je tudi različnih korozijskih oblik – karfiolic.
Foto: Franci

Foto: Franci

Za konec smo se odpravili še v Hlastejevo jamo, ki smo jo tudi opremili s tablico. Sledilo pa je še Francijevo fotografiranje te jame. Mimoidoči planinci so sicer nekoliko čudno pogledavali, ko se je proti kmetiji Hlastej vozil skoraj konvoj avtomobilov. Mogoče jim je bilo tudi čudno, da smo zagrizli v hrib z dvema paketoma pic.
Foto: Franci

Končno so to jamo videli tudi nekateri, ki so to jamo že dlje časa iskali. Jama ima sicer velik vhod, a je lepo skrit v okolico. Takšen pravi kameleon je ta naša Hlastejeva jama.
Foto: Franci


Foto: Franci

V jami so planinci uredili novo lestev, vrvne ograje in klopco pred vhodom. Mi pa smo jim dodali še tablico, da bo vsakdo vedel, kaj je pred njimi.
Foto: Franci

Foto: Franci

Foto: Franci

Hlastejeva jama je podorna jama z veliko zasiganih sten, kapnikov. Verjetno gre za zelo stare sige, čeprav je videti, da ponekod te še nastajajo. Vhod v jamo je velik, zelo zanimiv, če ga gledamo iz notranjosti jame. Pozimi so na vhodu tudi ledeni stalagmiti.
Foto: Franci

Foto: Franci

Foto: Franci


Foto: Franci



Zapisala: Alenka; Foto: Franci Horvat, Maks

Jama v Žlaboru – začetek raziskovanj



26/27.04.2020, nedelja in ponedeljek
Davidov dihalnik
Jama v Žlaboru je dobra znana zijalka v Nazarjah, saj v času poplav postane bruhalnik in bližnji prebivalci so se morali s tem pojavom naučiti živeti. Prek vode je jama povezana s spodnjo izvirno jamo Sodnek. Ko izvir Sodnek ob močnejših nalivih ne more več odvajati vode, najprej začne voda iztekati iz jame, ki je 10 m višja od Sodneka in smo jo poimenovali Jezerce nad Sodnekom. In ko se vse to napolni, prične voda teči iz Jame v Žlaboru. Ko pa je res hudo, voda začne bruhati tudi iz bližnje jame Pekel.
Ker raziskujemo v Sodneku, je Filipa in Žiga zanimala tudi Jama v Žlaboru. Čisto na koncu znanih delov je ozek rov, ki se strmo spušča. Če si vrgel kamen do konca, si lahko slišal, da pade v vodo. Tako sta v nedeljo večer pričela s širjenjem rova. Kljub težkim delovnim pogojem, ker je res malo prostora, sta napredovala 2 metra. Nadaljevali smo naslednji dan, ko se nas je nabrala malo večja skupina. Ker pa smo ocenili, da pa nas je le malo preveč, da bi se vsi natlačili v kamrico kjer je nadaljevanje, smo se razdelili v dve skupini.
Filip, Lea in Tilen so odšli v Jamo v Žlaboru. Lea in Filip sta nadaljevala, kjer sta prejšnji večer z Žigom končala. Tilen je zlezel v vzporedni rov, ki ga je opazil Filip dan poprej. Nekaj časa je sodeloval, nato pa je ugotovil, da ga zebe in je šel ven gledat sonce. Lea je nato nadaljevala v vzporednem rovu in prišla do točke, kjer bo potrebno odkopati le še cca. 0,5 – 1 meter zemlje, nato pa se prostor razširi, kar se sliši že po odboju zvoka, kamen pa pade v vodo. Filip pa je širil na dnu glavnega rova.
Midva z Žigom pa sva odšla do Davidovega dihalnika. To je drugi vhod v Sodnek, ki smo ga locirali lani, ko nam je uspel preboj iz začetnih ožin te jame. Ker se bomo skozi ta vhod izognili res zoprni ožini, sva rekla, da je najbolje, da ga čimprej odpremo. Tako sva pričela odstranjevati kamne. Luknja se je počasi večala. Prepih je bil močan in kar prijetno naju je hladil. Tudi midva sva prišla kmalu do točke, kjer sva z glavo navzdol odstranjevala kamen za kamnom. Delo je bilo naporno. Kmalu z glavo naprej nisi mogel več kopati, če si zlezel v rov, je pa bilo telo v napoto. Kmalu je prišla rešitev.
Jezerce nad Sodnekom
Namreč k nama so prišli Lea, Filip in Tilen. Čeprav je Tilen malo zrasel čez zimo, je še vedno ravno pravšnji, da sva ga z Žigom porinila naprej in je lahko odmaknil kamen, ki preprečeval prehod. Kmalu je dostava pripeljala kebabe, kar je dobra stran virusa, da jih dostavijo, kamor koli želimo. Po hranjenju je Žiga šel preveriti stanje in ocenil, da manjka še ena takšna akcija in bomo v jami. Volje za kopati ni bilo več, zato smo počasi šli proti vozilom.
Ustavili smo se še pri Jezercu nad Sodnekom. Nekako mi ni uspelo več spraviti telesa pod kamen, da bi si lahko pogledal jamo. Zopet je rešil situacijo Tilen. Tako smo ga poslali, naj se stlači notri in preveri, če bo našel še kakšno školjko. Namreč ko smo pred tremi leti odkopali vhod, je Žiga prvi zlezel notri in v vodi našel lupino od školjke. A sta jo v šoli z učiteljico raztopila s kislino, ko sta izvajala eksperiment, če gre za organsko snov. Tilen je iskal školjke in med tem našel lep prodnik s fosili. Slikal je tudi ribice, ki živijo čisto izolirane od spodnjega potoka, saj nikjer ne opazimo rova, ki bi povezoval Sodnek in to jamo. S tem smo zaključili uspešen dan raziskovanja na tem območju.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks in Lea

Žlička



19.04.2020, nedelja
V nedeljo smo se zbrali po dolgem času. Odpravili smo se na samotno lokacijo Ljubijskega grabna. Naš namen je bil sprehod do jame, ki smo jo opazovali pred časom z nasprotnega hriba. Predvidevali smo, da se jama nahaja malo višje od Konečke zijalke. Tako smo prečkali Ljubijo in zagrizli v hrib. Lahko bi rekel, da je bila ta pot ena lažjih v primerjavi s tereni, kakršni se najdejo sicer v Ljubijskem grabnu. Ko smo se približevali Konečki zijalki, smo vsi opazili, da smo v času izolacije izgubili nekaj kondicije in pridobili nekaj kilogramov.
Konečka zijalka, ki ima res ogromen vhod, nam je nudila prostor za odmor in počitek. Tako velike vhode ima kar nekaj jam v Ljubijskem grabnu, a jih pogosto opazimo šele, ko smo čisto blizu.
Nato smo nadaljevali pot nad Konečko zijalko in kmalu smo že opazili vhod jame, katero smo želeli preveriti in izmeriti. Simon in Žiga sta po gamsji stezi prva dostopila do jame, za nas ostale je Lea napeljala vrv. Tako smo kmalu vsi stali v jami, ki smo jo poimenovali Žlička. Ime je dobila po spodnji zajedi, katere oblika se lepo vidi, ko jamo opazuješ iz razdalje. Zajeda je namreč izrazito žličkaste oblike. Sama jama je votlina, ki se nadaljuje v rov, ki se kmalu zoži v neprehodne dimenzije. Vhod v jamo je res velik, pred vhodom pa je bilo veliko gamsjih bobkov, ki so nam dali vedeti, kdo je gospodar strmih pobočij Ljubije. Na skalah je že pričel v živo rumeni barvi cveteti avrikelj, ki je v sorodu s trobentico.
Žlička
Iz objema jame smo se razgledovali po teh zanimivih hribih in na drugi strani reke Ljubije se na isti nadmorski višini lepo vidi veličasten Velesov hram. Po opazovanju in razmisleku smo oblikovali teorijo o večjem jamskem sistemu, ki je nekoč potekal tod, a se je s tem, ko si je voda utrla pot med dvema hriboma, zrušil, od njega pa so ostali ti veliki vhodi.
Počasi smo se spustili nazaj dol do zajetja Ljubije. Vsi veseli, da smo malo potrenirali vrvno tehniko in se malo sprehodili. Dober občutek pa je bil tudi zato, ker je z nami bil Filip Kuntu, ki je pred kratkim opravil še zadnji izpit na medicinski fakulteti in s tem zaključil z univerzitetnim izobraževanjem, za kar mu vsi jamarski kolegi iskreno čestitamo!
Zapisal: Lea in Maks Jamski ; Foto: Lea in Filip