26/27.04.2020, nedelja in ponedeljek
Davidov dihalnik
Jama v Žlaboru je dobra znana zijalka v Nazarjah, saj v času poplav postane bruhalnik in bližnji prebivalci so se morali s tem pojavom naučiti živeti. Prek vode je jama povezana s spodnjo izvirno jamo Sodnek. Ko izvir Sodnek ob močnejših nalivih ne more več odvajati vode, najprej začne voda iztekati iz jame, ki je 10 m višja od Sodneka in smo jo poimenovali Jezerce nad Sodnekom. In ko se vse to napolni, prične voda teči iz Jame v Žlaboru. Ko pa je res hudo, voda začne bruhati tudi iz bližnje jame Pekel.
Ker raziskujemo v Sodneku, je Filipa in Žiga zanimala tudi Jama v Žlaboru. Čisto na koncu znanih delov je ozek rov, ki se strmo spušča. Če si vrgel kamen do konca, si lahko slišal, da pade v vodo. Tako sta v nedeljo večer pričela s širjenjem rova. Kljub težkim delovnim pogojem, ker je res malo prostora, sta napredovala 2 metra. Nadaljevali smo naslednji dan, ko se nas je nabrala malo večja skupina. Ker pa smo ocenili, da pa nas je le malo preveč, da bi se vsi natlačili v kamrico kjer je nadaljevanje, smo se razdelili v dve skupini.
Filip, Lea in Tilen so odšli v Jamo v Žlaboru. Lea in Filip sta nadaljevala, kjer sta prejšnji večer z Žigom končala. Tilen je zlezel v vzporedni rov, ki ga je opazil Filip dan poprej. Nekaj časa je sodeloval, nato pa je ugotovil, da ga zebe in je šel ven gledat sonce. Lea je nato nadaljevala v vzporednem rovu in prišla do točke, kjer bo potrebno odkopati le še cca. 0,5 – 1 meter zemlje, nato pa se prostor razširi, kar se sliši že po odboju zvoka, kamen pa pade v vodo. Filip pa je širil na dnu glavnega rova.
Midva z Žigom pa sva odšla do Davidovega dihalnika. To je drugi vhod v Sodnek, ki smo ga locirali lani, ko nam je uspel preboj iz začetnih ožin te jame. Ker se bomo skozi ta vhod izognili res zoprni ožini, sva rekla, da je najbolje, da ga čimprej odpremo. Tako sva pričela odstranjevati kamne. Luknja se je počasi večala. Prepih je bil močan in kar prijetno naju je hladil. Tudi midva sva prišla kmalu do točke, kjer sva z glavo navzdol odstranjevala kamen za kamnom. Delo je bilo naporno. Kmalu z glavo naprej nisi mogel več kopati, če si zlezel v rov, je pa bilo telo v napoto. Kmalu je prišla rešitev.
Jezerce nad Sodnekom
Namreč k nama so prišli Lea, Filip in Tilen. Čeprav je Tilen malo zrasel čez zimo, je še vedno ravno pravšnji, da sva ga z Žigom porinila naprej in je lahko odmaknil kamen, ki preprečeval prehod. Kmalu je dostava pripeljala kebabe, kar je dobra stran virusa, da jih dostavijo, kamor koli želimo. Po hranjenju je Žiga šel preveriti stanje in ocenil, da manjka še ena takšna akcija in bomo v jami. Volje za kopati ni bilo več, zato smo počasi šli proti vozilom.
Ustavili smo se še pri Jezercu nad Sodnekom. Nekako mi ni uspelo več spraviti telesa pod kamen, da bi si lahko pogledal jamo. Zopet je rešil situacijo Tilen. Tako smo ga poslali, naj se stlači notri in preveri, če bo našel še kakšno školjko. Namreč ko smo pred tremi leti odkopali vhod, je Žiga prvi zlezel notri in v vodi našel lupino od školjke. A sta jo v šoli z učiteljico raztopila s kislino, ko sta izvajala eksperiment, če gre za organsko snov. Tilen je iskal školjke in med tem našel lep prodnik s fosili. Slikal je tudi ribice, ki živijo čisto izolirane od spodnjega potoka, saj nikjer ne opazimo rova, ki bi povezoval Sodnek in to jamo. S tem smo zaključili uspešen dan raziskovanja na tem območju.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks in Lea
