Velika noč, 14. – 17. april 2017
Odkar se je spletlo lepo in tesno prijateljstvo z madžarskimi jamarji, smo se že drugič odpravili na obisk v deželo, polno skrivnosti in jam, ki so nekaj posebnega in edinstvene. Tokrat so nas povabili v kraj Balatonederics, kjer smo nameravali ostati čez praznike in si ogledati zanimive jame. Balatonederics je malo večja vas, ki spada v okrožje večjega turističnega mesta Tapolca. Vas je bila prvič omenjena leta 1214. Ko so leta 1572 turki vas požgali do tal in oropali okoliške kraje, se je prebivalstvo začelo preživljati s pridelovanjem vina in sadja. V tem zgodovinskem kraju, kjer na hribčku stoji cerkev, ki so jo zgradili po vsej verjetnosti na srednjeveških temeljih, kjer se vije veliko vinskih cest, smo prebivali v majhni počitniški hiški. V petek zvečer smo prispeli do hiške, kjer so nas že čakali prijatelji. Sledilo je pozdravljanje, obujanje spominov, razlaganje planov, govor o raziskovanju na naših in njihovih koncih. Ko smo se nastanili, je bila ura že pozna in čas za spanje, saj je bilo zbujanje namreč ob 08:00 uri.
Sobota je sledila in kot se spodobi, leno prebujanje iz tople postelje ter zajtrk. Ker je bil v petek praznik in so bile trgovine zaprte, smo sklenili, da gremo sedaj v trgovino. V trgovini je bil tipičen praznični dan. Kup ljudi, ki kupujejo, kot da bi imeli v mislih, da bodo umrli, se od mrtvih zbudili in zaradi tega rabili zaloge hrane in ostalih reči. No, tako smo tudi mi naredili gužvo v trgovini, da ne bi bili izjeme in nakupili najnujnejše stvari za preživetje. Plan je bil, da obiščemo jamo z za nas težko izgovorljivim imenom: Cserszegtomaji kútbarlang.
Za jamo skrbi zelo dober umetnik Takács Ferdinánd, ki ima tudi ključ od vhoda. Tako smo najprej zavili na obisk zelo imenitnemu umetniku. Njegova hiša je čisto blizu jame. Na dvorišču so nas že pozdravljale razne umetniške skulpture. Nekateri so poskusili dober, značilni madžarski aperitiv – palinka iz vseh vrst sadja. Nato smo dobili vabilo, da vstopimo v hišo, kjer je bilo veliko slik, ki jih je ustvaril. Najbolj so me navdihnile slike od jam. Kot je rekel umetnik, obišče jamo, si zapomni del, ki je lep z motivi. Nato pride domov in nariše prekrasno kopijo svojega spomina na ta del jame. Ampak ne navadno sliko - je nekam skrivnostna, ker se v sliki skrivajo obrazi, ki pa jih moraš znati poiskati z zbranim opazovanjem. Pa ne le slike s podzemlja, tam so bile še slike narave, njegovih muz, zbirka kamnin in razni kipi. Njegovo ustvarjalno žilico si lahko ogledate na blogu:
takacsferdinand.blogspot.si.
Ko smo se napasli na umetninah in vseh skulpturah ter kamnih, ki so krasili prelepo skromno posest, smo se odpravili proti jami. Vhod v jamo se nahaja zraven pokopališča. 1930 so ga odkrili po naključju, medtem ko so kopali vodnjak v upanju, da bodo naleteli na vrelec termalne vode. Rozlozsnyik Pál je pisal o tem, prvič leta 1931. Vode žal niso našli, so pa odkrili jamo, ki bi sicer ostala za večno skrita pod zemljo. Nato se je jama raziskala le 150 metrov v dolžino. Leta 1946 so se lotili raziskovanja bolj strokovno. V 1965-1966 jo je jamarski klub VMTE Toldy podaljšal na dolžino skoraj 800 metrov novih rovov. Sedaj jama meri 3300 metrov. Vhod je 50 metrski umetni šaht. Notri so naredili železne lestve, ki pa niso več najbolj varne, zato so nam notri spustili vrv. Tako smo se eden po eden počasi spustili v globino.
Občutek je bil fenomenalen, kot da se spuščaš v kanalizacijsko cev zraven pokopališča. Ko si prišel do konca, si se splazil v malo večji prostor. Čisto suho, brez vlage, kot bi prišel v katakombe, iz katerih so se vili majhni rovi v več različnih smereh. Prva skupina, ki je bila najprej znotraj, je že odšla naprej v severni del labirinta. Tu smo slekli pase in se tudi mi podali v jamo, ki je edinstvena v svetovnem merilu. Že kmalu smo ugotovili, da so vsi rovi označeni po kratici prostora in s številko. To omogoča, da se nekako znajdeš, da lahko greš naprej in tudi nazaj. Nazaj greš tako, da slediš nižjim številkam. Čeprav je dober sistem, moram napisati, da je iz ene majhne dvorane vodilo najmanj 6 rovov. Nekateri rovi so se vrnili nazaj, nekateri pa so zavili v druge prostore s še več različnimi rovi. Tako smo se plazili in se ustavljali, čakali vodiča Ferija, da se je orientiral v tem labirintu. K boljši orientaciji je pomagala Zsofi. Malo so pregledali poti in potem "zelena luč"; "opa ni prava, nazaj" – "ok, vredu je, naprej"; nekako tako je bilo. Tako smo se pomikali po labirintu počasi, previdno z zemljevidom v roki. Po tleh je čisto suho, kajti jama nima nobene povezave s površjem. Nastala je s termalno vodo, ki pa se je pomaknila nižje. Tako so ostali ti rovi, ki drugače ne bi nikoli dobili stika s površjem, če ne bi s kopanjem vodnjaka prebili del rova. Ker je jama termalnega izvora, je zelo topla, kar 13 stopinj, ko se plaziš, pa jih občutiš 15,5 stopinj. V jami tudi ni prepiha, tako, da se pošteno potiš in dihaš kot mali konj.
Tako smo se puzali, si ogledovali severni del jame in kar naenkrat smo prilezli v dvorano pred začetkom naše pustolovščine. Sploh nimaš občutka za orientacijo, malo sem in tja in bili smo malo tam in naenkrat tam kot prej. Od tod smo nadaljevali pot v drugi del jame. Občutek je bil, kot da si miš in si zlezel v velik sir z luknjami. V eni večji dvorani smo lahko občudovali projekt, ki so se ga nekoč lotili. Kopali so naravnost v tla, da bi našli vodo ali morebitno nižje nadstropje jame. Prišli so do 6 metrov globine, nato so končali, ker je bilo prenaporno in voda je lahko daleč, mogoče tudi 200 metrov pod nami, kdo bi vedel, mogoče pa samo 10 metrov. Po celi jami smo lahko občudovali lepe minerale in fosilne korenine, ki so nekoč, ko še ni bilo nad jamo toliko naplavin, segale v jamo, sedaj pa je nad jamo 50 metrov naplavin. Ko smo prisopihali do konca jame, smo ugotovili, da sopihamo zato, ker smo podihali že veliko kisika. Namreč v jami ni pretoka zraka, le kolikor ga pride po umetnem šahtu, zato je na koncu rovov velika vsebnost CO2. Tako smo zadnjo dvorano na hitro pogledali in se vrnili nazaj, kjer je dihanje postalo malo bolj znosno. Čeprav vžigalniki še vedno niso goreli, smo lahko umirjeno dihali. Ko smo se vračali, smo srečali tudi prvo ekipo. Pojedli pol metra čokoladic in se zamenjali. Na žalost smo mi podihali veliko kisika in druga ekipa ni mogla tako daleč, zato so se prej obrnili nazaj. Na koncu smo si ogledali še prelepo dvorano in stopili pred vhodni jašek, si nadeli pase in začeli eden po eden zapuščati ta jamski labirint, ki je res prava paša za oči in res edinstveni primerek. Na svežem zraku sem šele videl, kako slab zrak je bil v jami. Ko pa sem v robček pihnil velik oblak rjavega prahu, sem pa videl, da je jama res suha in da sem vse podihal, kar sem dvignil. Kombinezon si le stresel, pospravil in odpeljali smo se nazaj v hišo.
Tam so nam že pripravljali kotel golaža. Takoj smo se lotili tega dela, saj je po trebuhih krulilo. In tudi v veliko veselje, da se nismo izgubili v tem labirintu, sem pojedel kar tri porcije, ker lahko ne bi nobene več ta dan ali še naslednje dni. Potem smo se leno pretegovali, čvekali, ko pa je bil čas, pa smo pa hitro se poskrili v postelje in zaspali. Zvečer so se prikradle misli, da bi pričeli kopati vodnjake v Prekmurju, mogoče pa se le odpre kakšna podobna jama - nikoli se ne ve. V nedeljo smo imeli ogled druge jame, ki je bila nad hribom, ki se je dvigal nad našo hišo. Eni so ostali zunaj in rekli, da gredo na okoliški izlet ter so si ogledali prelep hrib Gulács. Dviguje se na 390 metrov nadmorske višine. Je vulkanskega nastanka, kot večina hribov tu okoli. No, tu so se sprehajali, mi pa smo se peljali malo višje, tam pustili avte in odšli v hribovje Keszthely. Pol ure hoje in prišli smo do jame. Jama se nahaja v krajinskem parku Balaton Uplands.
Ko smo prišli do vhoda, smo se začeli hitro preoblačiti. A so rekli, da naj se nam ne mudi tako strašno, da lahko še sedimo. Navada je tu, da dokler se ne odklene ključavnica, se ne oblečejo v jamarske kombinezone. Pokazala se je resnica - odklepalo se 45 min in nič. Nato so ugotovili, da imajo napačen ključ. Da ne bi stradali jame, so nas peljali v manjšo jamo malo nižje, dokler se ne uredi zaplet s ključem. Obiskali smo jamo Szél-lik. Vhod se je nahajal malo nižje v gozdu in je imel drugačen način odklepanja, ki je bil hitrejši. Vhod je bil manjša cev, v katero si stlačil svoje telo, nato mimo kamnov in na trebuh skozi obokano skalo in že si lahko normalno sedel v malo večjem prostoru. Od tu si zavil v razpoko in po bolj ubogih železnih lestvicah dol v večjo dvorano. Jama je tektonskega nastanka in ima 500 metrov poligona. Možna je povezava z zgornjo jamo, ampak trenutno ne pustijo, da bi se raziskovalo. So pa povezavo preverili z dimom. Tako smo se usmerili v eno smer in tam zlezli nižje in nižje po razpokah, kjer so se zagozdile malo večje skale. Prišli do dvorane, kjer se ta del konča. Tu smo še čakali Tomija, ki je šel preveriti ozek rov na koncu in se je malo zataknil, kajti velik je 2 metra in se je malo uštel. Ni bilo nič dramatičnega, nato je šla Lea, ki je velika malo več, kot ročni žemar in je ni bilo, kar nekaj časa. Smo se že ustrašili, da je šla v drugo jamo. Sem jo klical in nič. No, potem pa se je slišalo puzanje in vračanje. Je rekla, da bi zlezla še preveriti morebitno povezavo, če je ne bi zmotil z sitnim klicanjem.
Tako smo lepo počasi splazili ven iz jame in odšli preverit, kako jim gre odklepanje zgornje jame. Že od daleč smo videli nasmeh, vzdignjene rešetke in lahko smo vstopili v Csodabogyós barlang oz. angleško Wonderberry Cave. Jama je poimenovana po cvetenju šumečih jagod, ki rastejo na severnem pobočju in veljajo za čudežni zimzeleni grm. Jama je med daljšimi na Madžarskem, meri 6 km in globoka je 140 metrov. Raziskovati so jo začeli 1970 leta. Sedaj je tudi urejena kot treking jama. Je tipičnega tektonskega nastanka in premikaš se v njej po razpokah. Vrvi ne potrebujejo, so notri namestili aluminijaste lestve, ki omogočajo gibanje nižje in višje po razpokah. Nas je vodil Feri, ki je kot otrok pomagal raziskovati to jamo. tako nas je peljal v L šaht. Tu se je bilo treba po spolzki razpoki dvigniti in priti na poličko do lestve. Zagnal sem se notri, visel in se trudil. Oprijema za noge ni bilo, roke niso našle pametne skale in sem se trudil in trudil. Ko sem videl, da ne bo lahko, sem spustil naprej Gregija in Žiga, ki sta se smejala kot pečena mačka. Sem jima pomagal in nato spet poskusil sam. So že mislili, da ne bo šlo, ampak mi je nato pomagal Tomi in me pritisnil skozi. Ko si prečil to razpoko, je sledila 5-metrska lestev, ki služi za dostop na mesto, kjer raziskujejo. Od tu pa še ena ozka špranja. Čisto moker in rdeč sem prišel do Žiga, Gregija in Ferija. Žigu, ki je še suh, mu je bilo zelo smešno. Sta se pokazale ti dve kili, ki sem jih vzel pozimi nase in sta sedaj motili moj jamarski premik. Nato so prisopihali še ostali in rekli Feriju, da ni dober človek, da nas je peljal v L šaht, kjer smo se mučili kot ranjene živali. Ampak ni bilo tako hudo, ko si preplezal in se nadihal, naredil požirek vode, je bilo nam vsem smešno. Nato smo se povzpeli po lestvi in se usmerili v prelepo kapniško dvorano. Ta dvorana je raziskovalcem dala motivacijo za nadaljnje raziskave. Dvorana je bila res zelo bogata s kapniki. Res prava paša za oči.
Od tu smo se splazili med kamenjem mimo starega mesta, kjer je bil bivak in v drugi del jame. Tu smo srečali prvo skupino, s katero smo se zamenjali. V L šaht ne gredo, to je bila poslastica za nas. No, tu dol pa se je začel čutiti občutek, ko je pomakanje hrane. Smo se zamotili z razmišljanjem o teh aluminijastih lestvah. Kajti, če imaš takšen način, lahko v jame hodiš tudi, ko si starejši in so ti že sklepe napadle posledice vlage, poškodb, mrzlega zraka in bi težko premagoval vrv in prepenjanje na sidriščih. Ampak vse te aluminijaste lestve so varili v jamah, ker jih po kompletnih kosih ne bi bilo mogoče prinesti v jamo. Malo so nerodne, ker so spolzke in če si neroden, ti lahko spodrsne. Ko smo dosegli mesto, kjer smo se obrnili nazaj, nas je tudi tu pričakala dvorana, kapniško bogata. Ne tako številčno okrašena, kot prejšnja, ampak nekaj je bilo za oči spočit. Nato smo odšli proti izhodu. Pogledali smo si rov, ki vodi proti povezavi z jamo Szél-lik. Tu bi potrebovali še 2 uri plazenja gor in dol in tudi veliko ozkih prehodov. Je rekel Feri, da tu je mogoče tudi po razpoki splezati 70 metrov visoko čisto pod strop na prosto. Čeprav je spolzko in težko, se zaradi ozke razpoke, ki sega tako visoko, zmore, je pa sila naporno. Ko smo zlezli na sonček, so bili ostali že zunaj. Tako smo del slovenske odprave pobrali stvari in šli proti avtom. Šele nato smo ugotovili, da smo kar šli in je izgledalo, kot da smo pobegnili stran. Smo jim pred avtom razložili, da nismo pobegnili, da jama je bila odlična, samo malo nam je že tudi krulilo po želodcih. Jaz sem po prihodu šel takoj pod tuš, saj sem se v L šahtu polival s svojim švicom v tisti ozki špranji. Ta čas sem že zavohal, da se je pogrel golaž in Grega je nakuril za čevapčiče. Navalili smo na ostanke golaža, za poslastico še palačinke in za čevapčiče nam je zmanjkalo prostora v skrčenih želodčkih, ki smo jih zdaj nenadoma na polno obremenili. Potem sem prinesel računalnik in smo imeli ogled slik in načrtov raziskovanja preteklih let. Največ se je govorilo o Veternici. Tudi o planih v Breznu presenečenj, ki nas čaka to leto. Ko sem tako govoril, so ljudje odhajali spat in publika je ostala skromna, ampak zavzeta, kar je najbolj pomembno, če govoriš. Na eni točki pa je zmanjkalo materiala in tudi najbolj zavzeti so postali utrujeni, čas pa je bil za počitek, saj nas je čakal še en dan za ogled in spoznavanje tega okrožja.
V ponedeljek smo imeli plan si ogledati turistično jamo v Tapolci. Prej smo se ustavili še na železnici in čakali na vlak, ki je pripeljal Panko. Vlak je pripeljal, Panka je izstopila in smo se peljali pred vhod v to turistično jamo, a smo videli ogromno kolono obiskovalcev, ki so želeli na praznični dan videti skrivnosti podzemlja. Ker mi velikokrat lahko opazujemo te skrivnosti, smo rekli, da ne bomo delali gužve in se odpeljali drugam. Peljali smo se na ogled vulkansko nastalega hriba Badacsony. Ta kraj je precej turističen in priljubljen, saj leži tik ob Blatnem jezeru. Tako je čez hrib speljano, kot že v jamah, kup poti, po katerih krožiš, obiskuješ razgledne točke itd. Tudi ta kraj je znan po vinogradih, ki so jih nasadili že Rimljani. Zaradi odlične lege dozoreva odlično grozdje, iz katerega dobijo odlično vino. Ampak mi smo šli gledat bazalte na goro.
Peljali smo se čez zelo off road cesto, mimo vikendov po ozkih cestah, da smo parkirali pod lep vinograd. Od tu smo šli peš in že od daleč lahko opazovali bazaltne stebre, ki se golo kažejo iz hriba. Kmalu smo prišli do stopnic, po katerih smo se vzpenjali na hrib. Vmes smo se ustavili pri bazaltnih stebrih in jih občudovali. Vmes sem zagledal razpoko, v katero si zlezel in prišel med bazaltne stebre v manjšo dvorano. Tako sta še za mano prišli Lea in Alenka in si ogledovali to lepo malo jamo. ko sta prišla še Tomi in Feri, sta se samo smejala, ko smo mislili, da je jama nekaj novega. Ogledali smo si Rodostó-barlang, ki je dolga 4 metre in po pogojih Madžarske, da mora imeti jama vsaj dva metra, je to že bila jama. Je pa na Madžarskem težko najti kar tako novo jamo, večina jih je že najdenih. Ni tako, kot v Sloveniji, ko na vsakem sprehodu opaziš kaj novega. Tako smo bili že nekateri v četrti jami na tem obisku. Ostala ekipa je že bila na vrhu in nas čakala. Mi smo povedali, da smo imeli ogled jame, ki je nekaj redkega, saj je nastala med dvema bazaltnima stebroma in da je bilo vredno pošnofati. Nato smo krenili naprej. Hodili smo sem in tja. Na koncu sem celo se preveč zamislil, izgubil orientacijo in nisem imel občutka, da delamo krog.
Ko smo hodili po drugi strani hriba, se je pojavljalo več železa in je bilo vse rdeče. Ogledali smo si še od blizu neke vrste kamnolom, kajti včasih so od tu vozili kamne, ki so zelo trdi in so jih uporabljali v gradbeništvu. No, od tu naprej smo še hodili malo sem in tja in prišli pred vznožje stopnic. Malo je grozilo s kapljicami, ampak nam je bilo dano, da smo do avta prišli še po suhem. Po dolgi hoji po celem hribu je pasala vrnitev nazaj in se spraviti k hranjenju. Potem se je že začelo pakiranje. Malo se je že šepetalo za naslednje leto, v kateri del Madžarske bomo zavili in katere jame si ogledali. Povabili smo jih, da lahko že prej pridejo in se nam pridružijo na raziskovanju in v jesenskem času na večdnevnem obisku. Tako smo se poslovili in odšli z lepimi spomini na doživetja, ki smo jih doživeli na tem potepanju. Tudi z obogateno madžarščino se vračamo, vsak že zna par besed in tudi ugotovitev, da imamo veliko skupnih besed. Tako smo že pričeli rušiti jezikovno bariero, kmalu pa bariere sploh ne bo več.
CSERSZEGTOMAJI KÚTBARLANG
DO POKOPALIŠČA OB SVEČKAH
V CEV V KATAKOMBE
LABIRINT SAMO NARAVI ZNAN
LEZEŠ, SE ZVIJAŠ, VZDIHUJEŠ
TO ČUDO OD JAME OBČUDUJEŠ
SE ZA SVEŽI ZRAK BOJUJEŠ
TU ZA JAMARJA NI ŠALE
ZGUBIŠ ŠTEVILKE – ČRKE
ZALUTAŠ ZA VEČNE DNI
NAJDEJO ŠE SAMO KOSTI
MED NEŠTETIMI POTMI
Vtisi
Lea - Z letošnjim obiskom prijateljev iz Madžarske smo se že drugič uspešno izognili ceremonijam, ki spremljajo velikonočne praznike. Preživeti te dni v sproščeni, prijetni družbi je bilo lepo. Če smo lani obiskali sosednjo prestolnico Budimpešto, smo se letos odpravili na najbolj poznan biser Madžarske - Balaton oz. Blatno jezero. Prav vsaka od treh jam, ki smo jih obiskali, je bila edinstvena. V soboto smo obiskali jamo Cserszegtomaji-kútbarlang, kjer je bilo zanimivo že preden smo vstopili v jamo. Gospod, ki ima na skrbi ključe od vhoda v jamo, je namreč zelo raznoliko nadarjen in aktiven možakar. V eni osebi združuje kombinacijo jamarja, slikarja, kiparja, ljubitelja žganjekuhe in imetnika veličastne zbirke knjig in albumov. Od njega smo odšli v bližnjo jamo, ki se nahaja na robu pokopališča. Hja, vstopati v jamo ob pokopališču je poseben občutek. Razmišljaš, koliko ljudi je nekaj metrov stran zadnjič šlo v jamo in te prešine, da v kolikor se ti kaj ponesreči, je zadnji dom že kar blizu. V bistvu je zemlja nad jamo posvečena, tako da se niti ne bi rabili trudit z izvlekom, te lahko pustijo kar notri. Cserszegtomaji-kútbarlang je izredno komplicirana jama. Njen arhitekt, termalna voda torej - jama je namreč geotermalnega izvora - je imel bogato domišljijo. Jama je tako zapletena, da so rove sistematično poimenovali, kot ulice v New Yorku. Le da tu ni Park avenije, ki vodi ob Centralnem parku, temveč so rovi poimenovani po dvoranah, h katerim vodijo. Prav tako ni Pete, Šeste ali Sedme avenije, temveč so rovi smiselno oštevilčeni - višja, kot je številka, bolj si oddaljen od vhoda. Jama je suha kot poper, prah, ki smo ga dvigovali, pa se vseda v pljuča in še bolj otežuje dihanje, ki je že tako ali tako težko zaradi pomanjkanja kisika. Jama je tudi izredno barvita. Z Alenko sva občudovali (in okušali) fino mlet dolomit in apnenec. Na stenah so se pojavljali številni fosili drevesnih debel in živa kombinacija vijolično modrih krogcev, obkroženih z oranžno. Nadalje so nas pričakale stene, črne kot saje, kar je posledica visoke vsebnosti mangana. Na tem mestu smo se nahajali že daleč od vhoda, kar se je zelo poznalo na težkem dihanju, saj je bilo kisika še zelo malo. Odhiteli smo proti izhodu in se vrnili v prijeten dom, kjer smo se podružili na pikniku ob bogato obloženi mizi v madžarskem stilu. V nedeljo smo si ogledali kar dve jami. Obisk prve jame je bil v bistvu "plan B" v primeru, če nam ne uspe odkleniti vhoda v večjo jamo, ki je bila v "planu A". Skoraj eno uro so se naši gostitelji ubadali z odklepanjem vhoda, nakar so ugotovili, da so prejeli napačen ključ. Do oskrbnika je bilo nekje uro hoje in še uro nazaj, zato smo medtem šli v bližnjo jamo, katere "ključ" pa predstavlja meter dolg železni drog. Medtem smo ugotovili, da se ključu po madžarsko reče "kulč".
Prva jama je bila bolj podobna našim. Podorna, rahlo blatna s prstjo in kamni po tleh. S Tomijem sva si ogledala še rov na dnu jame, nato smo se vrnili na površje in se odpravili k drugi nedeljski jami, ko so se ostali že vrnili s pravim ključem. Ta jama je urejena za turizem, kar se vidi že na samem vhodu, kjer visi obvestilo, da so k ureditvi prispevala tudi sredstva iz EU skladov. V jami so povsod na stopnjah sijoče, kvalitetne aluminijaste lestve, tako na nezahtevnih turističnih delih, kot na zahtevnih, dostopnih le za jamarje. Moram priznat, da so se mi na tem mestu lestve prav prikupile, sploh takšne trdne. Edina pomanjkljivost je, da so zaradi blata izredno spolzke in zato nevarne, saj si na njih varovan le s svojimi rokami in nogami. Po vrnitvi domov smo nadaljevali s trendom prejšnjega večera - druženje, piknik, debata. Ponedeljek je bil naš zadnji dan. Čeprav smo si sprva želeli ogledati znano vodno jamo ob Balatonu, je bila vrsta za vstop tako dolga, da smo si soglasno premislili in odšli do bližnje geološke znamenitosti - bazaltne orgle, ki so posledica delovanja nekdanjega vulkana. Podobno zadevo sva z Maksom že opazovala na severu Irske, kjer so bazaltnega izvora "Velikanove stopinje" in sem ob primerjavi ugotovila, da so bile irske tvorbe pravilnejših šestkotnih oblik, medtem ko so bili tukaj pogostejši štirikotniki. Dotični hrib smo dodobra prehodili podolgem, počez in vse naokrog. Naužili smo se čudovitega razgleda na Blatno jezero, posebej iz razglednega stolpa, ki je bil nameščen na ozemlju, bogatem z železom, saj je bila tam prst in kamnine popolnoma rdeča. Sledil je odhod proti domu in zaključek prijetne dogodivščine ter utrditve naših vezi z madžarskimi prijatelji.
Goran - Čeprav nisem ne vem koliko jam preiskal, mi je jama pod pokopališčem bila zelo, zelo zanimiva. :-) In čeprav še kar nisem prepričan, ali je dejansko to jama ali samo najdena razpoka v zemlji pri iskanju vode leta 1930, sta njena lepota in unikatnost enkratni... V sami jami, poleg tega, da je dejansko labirint, v katerem se lahko prehitro izgubiš, občasno tudi glede na zunanji pritisk primanjkuje kisika v njej. Kar smo seveda tudi čutili v zadnjih prostorih, posebej, ko smo začeli težko dihat in ugotavljali, da moramo čim prej nazaj. Da ne pozabim - glede na to, da niso našli nobene vode, je jama kar podobna puščavi in čeprav sem vseskozi upal, da bomo prišli na morje, nam ni uspelo, ampak namesto tega imamo eno (vsaj meni) nepozabno jamo in izkušnjo. Še enkrat se zahvaljujem kolegom Madžarom, kateri so se izredno potrudili, da nas pogostijo in pokazali kar par nepozabnih stvari: 3 jame, par razglednih točk, domače jedi, katere so bile odlične in odlična družba, katero že pogrešamo in nestrpno pričakujemo ponovno srečanje... Eno vem zagotovo - takšnih spominov v življenju rabimo imeti čim več in mislim, da se kar vsi, kateri smo bili na obisku, strinjamo.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič, Grega
