V petek (10.03.2023)
smo odšli potrenirat v Tinčevo brezno nad Jeronimom. Tam nam je lani uspel
preboj skozi ožino Za mišjo dlako in smo se ustavili pred novo ožino. Tokrat
smo šli v jamo Miha, Valerija in jaz. Pred vhod smo prišli že pozno večer.
Hitro smo se oblekli in se spustili v jamo. Valerija je testirala novo zavoro
in bila zelo navdušena. Skozi ožino Za mišjo dlako gravitacija zelo pomaga, da
smukneš skozi. Miha je opozoril Valerijo, naj se ne pusti razvadi gravitacije,
kajti nazaj bo težje. Do nadaljevanja je treba 3 metre prosto poplezati. Začel
sem širiti luknjo, za katero se je nižje videl rov. Kar hitro je šlo in naredil
se je prehod v nove dele. Miha je bil
prvi, ki testiral nov prehod. Potrebno se je bilo spustiti na glavo do dna rova,
tam pa se dalo vstati. Po 5 metrih lepega rova je prišel v manjšo kamrico. Pod
stropom gre rov naprej, čuti se prepih ampak ni prostoren, bo potrebno še
nekoliko truda. Stene so posute s karfijolami. Po tleh je nekaj iztrebkov od
kun in nekaj kosti. Tako, da so ta del že pred nami redno obiskovale živali. Novi
del je Miha poimenoval »Pri menhirju« po lepi skali, ki deli kamrico. Nazaj je
bilo, kot pričakovano, počasi: tlačenje skozi ožino Za mišjo dlako. Valerija se
je pošteno razmigala. Čez pol leta, ko bo pozabila, se bo še vedno rada vrnila
v to jamo. Miha pa je rekel, da naslednjič boše malo pokljuval ožino.
Mihov stol
Prehod proti Menhirju
Nato smo v
nedeljo imeli posebno akcijo. Odpeljali smo se na Ptuj v kraj Slomi. Pa ne v
jame, klicali so nas za pregled vodnjaka. K sreči je šel z nami Janko, ki ima
veliko vodovodarskega znanja. Kar nekaj spustov je Janko opravil v 17 metrov
globok vodnjak in razdiral zdaj ono cev, zdaj drugo cev okoli črpalke. Na koncu
je le ugotovil, da črpalka ne dela. Nato smo jo potegnili ven in sedaj jo bo
dal lastnik popraviti. Tudi takšnih reči se lotimo jamarji. Potem smo se
odpeljali še v Negovo, kjer smo obrezali 15 metrov visoko lipo. Tam smo
zaslužili kar nekaj vina, ki nam pride prav na občnem zboru in taborih.
Lansko leto smo na jamarski ekspediciji v Bosanskem Petrovcu
(BiH) spoznali dva člana iz banjeluškega kluba Ponir. Takrat smo jih povabili v
naše jame. Obljubili so nam, da se vidimo po novem letu in prejšnji vikend smo
jih gostili po naših jamah.
Obiskali so nas trije člani Ponirja – Joviša, Gavro in Dejan.
Prišli so že v petek zvečer, da so se udobno namestili in se pozdravili z
ostalimi našimi člani. Pojedli smo večerjo, degustirali domača piva in pogledali
načrte jam, ki jih imamo v planu obiskati v prihodnjih dneh.
Naslednji dan smo zgodaj vstali, saj smo imeli v planu
obiskati Golarjev pekel, brezno ob Solčavski paranoramski cesti. Spakirali smo
vse potrebno in se odpravili v Mozirje, kjer smo se dobili z ostalimi iz našega
kluba. Pol ure smo čakali Tilena in že smo mislili, da je postal pravi
Balkanec, za katerega ne obstaja čas in je vse zelo počasi ter da ga bo treba
iti zbuditi. Ampak je še hranil svoje kokoši, zato mu oprostimo.
Ko smo bili vsi, smo se odpravili proti Solčavi. Ustavili
smo se še na vstopu v Logarsko dolino, kjer so si Banjelučani pogledali našo
najlepšo ledeniško dolino. Pot nas je vodila naprej proti Pavličevem sedlu in
nato na panoramsko cesto. Ustavili smo se še pri Klemenškovih, kjer smo
počakali Amadeja, Denisa in Tilena, ki so se ustavili pri izviru kisle vode, da
gremo skupaj do jame. Na parkirišču pod Golarjevo pečjo sta nas že čakala
Matjaž in Katarina iz domžalskega kluba.
Dostop do jame nam je uteževal sneg, a smo jo takoj našli. Že
na vhodu je tekel močan potok, ki je bil posledica taljenja snega ob toplem
vremenu prejšnjega tedna. Me je zaskrbelo, kako bo šele v jami. Čeprav sem si
rekla, da je jama sedaj preopremljena in morda ne bo teklo po nas. A sem se
zmotila. Matjaž, Katarina, Amadej in Denis so imeli namen pregledati kamin v
meandru spodaj. Gavro in Dejan sta bila izvidnika. Midva z Jovišo pa sva se
lotila merjenja in risanja jame. Tilen pa je imel zadolžitev, da ne bomo lačni
in da se bomo ogreli, ko se bomo vračali iz jame.
Golarjev pekel je eden izmed »peklov« na predelu Podolševe
na stiku med Karavankami in Kamniško-Savinjskimi alpami. Raziskovali so ga že v
70. letih različni slovenski klubi. Še vedno pa ta »velika« jama nima načrta. V
katastru je namreč le skica nekdanjega jamarskega kluba iz Celja. Po skici je
ocenjeno, da ima brezno 645 m dolžine in 316 m globine. Lani aprila je bila v
breznu reševalna vaja Jamarske reševalne službe. Ker je bilo takrat brezno
opremljeno, smo se odločili, da izkoristimo to in jamo ponovno izmerimo. Prav
je, da ima tako veliko brezno ustrezen načrt in vso potrebno dokumentacijo za kataster.
Merjenje je bilo zelo zahtevno, saj se zaradi vode praktično
nisva slišala, pa tudi po voki tokiju je bilo težko. Med merjenjem naju je
precej napralo in prezeblo, zato sva merjenje končala na koncu velike dvorane,
to je malo več kot na tretjini jame. Sva pa ugotovila, da je to bil glavni
vzrok za predhodne jamarske ekipe, da se do sedaj niso lotili merjenja brezno.
V dvorani sva srečala še ostali del ekipe, ki niso šli
naprej od meandra, saj je bilo tam vode še več in če bi želeli naprej, nas bi
povsem napralo. Pa že tako smo bili mokri in prezebli. Tako smo se odločili, da
zaključimo za danes in meritve nadaljujemo v suhem, no vsaj bolj suhem. Ko smo
plezali nazaj, nas je zajel dim od ognja, ki ga je zakuril Tilen na vhodu v
brezno. Bilo je vse zadimljeno, tako da skoraj nismo videli, kje je štrik. Bilo
je tako mistično kot v kakšni grozljivki sredi noči v popolnem mraku.
Ob ognju smo se pogreli in pojedli domače pečenice. Fantje
iz Ponirja pa so se hecali, da smo jih želeli utopiti v jami, na koncu pa še
zadimiti. A se niso dali, so pokazali, da so iz pravega testa;) Tudi Tilen je dobro
opravil pomembno ključno delo pri tem raziskovanju.
Na poti domov smo se ustavili še v Rinki, kjer smo
pozdravili domačine in spoznavali njihove običaje druženja. Doma pa nas je že
čakala okusna večerja. Po večerji smo malce zadremali, saj smo se dogovorili,
da gremo na en žur, a smo bili preveč utrujeni in zaspali.
V nedeljo je bil plan jama Veternica na Vranskem. Najprej
smo se dobili pri Jagru, kjer sta že bila Jožica in Risto, ki sta prišla
pozdravit fante in pokazati stare slike iz raziskovanj Golarjevega pekla v 70.
letih. Nato pa smo se odpeljali do graščine, kjer smo jim razkazali naše
prostore in naše klubske živali – ovčke, oslico in ponija, ki so naši domači
ljubljenčki in ne hrana, kar sicer Bosanci malce težje razumejo;). Pač, to je
Slovenija, EU, tu ne točijo rakije pred 10. uro zjutraj. Ko smo se preoblačili
v kombinezone, sta se pripeljala Lado in Gregi s polno škatlo okusnih
trojanskih krofov. Spopadli smo se z velikimi krofi, se poslovili od njiju in
se odpravili v jamo. Razkazali smo jim našo lepotico z jezerom in labirintom
rovov, nato pa odšli v podgrajski kevder mladega jamarja, kjer smo nadaljevali
s širjenjem predela, kjer predvidevamo nadaljevanje do jezera in povezavo s
Podgrajsko jamo. Tokrat je bil spet Tilen ključen člen, saj je prevzel širjenje
in celo tudi izobraževanje naših gostov s tehniko širjenja. Mi smo ga vmes
spremljali in se pogovarjali o naših preteklih dogodivščinah. Čas je hitro
minil. Zbasali smo se čez brezno in ožino na vrhu. Doma sta se oglasila še Maks
in Miha in izmenjevali smo si izkušnje glede risanja jam, plesa, glasbe, jamarskih
odprav, raziskav itd.
Pa je že prišel ponedeljek, ko so morali naši gostje domov.
Za ta dan smo si izbrali še ogled Klevevških jam in toplic. Dva dni smo jih
vlačili po blatnih in hladnih jamah, zato je prav, da si malce pogrejejo kosti
in operejo opremo, da jih bodo na meji sploh spustili nazaj v Bosno. Prejšnji
dan smo v graščini pustili kombinezone, da se posušijo, kar se seveda niso, ker
je bilo premrzlo. Ko smo metali blatne in mokre stvari v vreče za smeti, me je
ustavil Tomi, da rabi pomoč pri prelaganju vreč zemlje. Fantje so bili takoj za
akcijo in pretovorili cel kombi vreč, ki se je pokvaril na poti do graščine.
Sledila je 1,5 urna pot mimo Celja, Zidanega Mostu do
Klevevža. Pred jamo smo se preoblekli in se najprej odpravili v zgornjo suho
jamo. Najbolj smo se zabavali v zadnjem delu, kjer moraš prečkati zelo ozek
nizek prehod z veliko mlako vode. Nato pa puzaš po blatu. V jami smo v škatlici
filmskega traku našli časovno kapsulo 15-letnega fanta, ki je sporočilo napisal
leta 1985 in ga pustil v jami leta 1995. V sporočilu je zapisal nekaj o gradu
Klevevž in jamah, kako so graščaki več kot 300 let živeli tu, med drugo
svetovno vojno pa so se v jami skrivali partizani. Takrat so tudi porušili
grad. Fant v zapisu daje tudi popis vseh predmetov, ki jih je priložil časovni
kapsuli. To so kovanci – naši nekdanji slovenski tolarji, 4 vžigalice,
baterija, prisluškovalno napravo, značko kraja Šmarjeta, 5 frnikul, 1 magnet,
igračko dvigalko, 1 kaseto, 1 tulec od metka, 1 žarnico, 1 uro, 1 žiletko in 2
sliki. Od vse predmetov smo našli le 5 tolarjev in tulec od metka. Na sliki pa
naj bi bil on in njegov prijatelj Rajko Premovič. Na koncu sporočila dodaja še,
da so v tistem letu najbolj poslušane skupine Guns'n Roses, Bad Religion,
Nirvana in Sepultura. Zanimiva najdba!
Po tem smo se odpravili še v spodnjo jamo, kjer je naprej
potrebno prečkati 1,2 m visoko hladno vodo, da prideš do rova, kjer je izvir
tople vode. Videli smo tudi veliko netopirjev, ki še vedno hibernirajo. Nato pa
smo odšli do zunanjega bazena, kjer smo poskakali v toplo vodo z okoli 22 °C.
Pogreli smo se, nato pa še oprali opremo in se hitro preoblekli, saj je bilo
zunaj blizu 0 °C, pa še snežilo je. Klevevž ima svoj čar samo pozimi, ko se
lahko na prostem ob nizkih temperaturah kopaš v topli vodi. Sicer je v zadnjih
letih postal kar precej poznana turistična atrakcija, ampak upamo, da ne
množična in skomercializirana.
Odpravili smo se še na kosilo v Šmarjeto, kjer so nas
postregli z okusno hrano. Naredili smo še nekaj planov za naslednjič, ko fantje
zopet pridejo v Slovenijo in se poslovili. Bil je super vikend z veliko
dogodivščinami. Hvala bosanskim kolegom, da so nas obiskali!
