V četrtek sva s Tilnom skočila v sotesko Hudega potoka, ki teče mimo Mornove zijalke. Tam je Tilen pred kratkim pod steno videl neko črnino, ki bi lahko obetala kakšno novo jamo. Kaj kmalu sva v jamarskih kombinezonih že sopihala v strmo pobočje. Do vhoda je bilo treba preplezati po skalnem pobočju, ki ga je spral hudournik, ki se zliva z vrha Lomeka v času močnega deževja.
Ko sva s težavo prišla bližje, sva videla, da je jama prekratka. V stenah sva videla še nekaj obetavnih vhodov, ampak sva bila brez vrvi, zato sva sklenila, da jih pregledava kdaj drugič. Le za eno luknjo se je zdelo, da bi se mogoče pa le dalo preplezati do nje. Ko sem se pognal gor, sem po polički prišel do mesta, od koder ni več šlo naprej. Dol tudi ni šlo. Ostala je samo pot navzgor. Teren je težek, ker je veliko kamnov, ki se majajo kot zreli mlečni zobje. Vmes sem sedel za manjše drevo in že razmišljal, če bi Tilnu javil, naj gre iskati vrv. Ampak ker je vse samo v glavi, sem malo pometel po njej in izplezal ven iz te zoprne strmine.
Ko sem prisopihal do vrha, me je klical Tilen, da je našel jamo. Počasi sem se spustil do njega. Ko je videl, da sem imel borbe v strmini, mi je dejal, da sedaj vem, kako se on počuti, ko mu zašteka na kaki prečki in ima pod seboj globoko brezno. Hitro sva pričela z merjenjem in namerila 10 metrov. Ker se jama nahaja v Hudi soteski nad Hudim potokom, sva ji dala ime Hudi brlog.
Za danes sva imela zadosti telovadbe in strmine, zato sva se vrnila do avta in sklenila, da se naslednjič vrneva z vrvjo in pregledamo še vhode v steni. Nato smo že začeli s pripravami sobotne delovne akcije.
Na Vranskem imamo jamarji kotiček, kjer ustvarjamo jamarski poučni center z imenom Center jamskih doživetij. Prvi koraki so že za nami in lahko opazujemo, kako prostor dobiva lepo podobo. Prej zaraščena okolica se je že dodobra očistila. Opravljeno je bilo že ogromno birokratskih zadev, ki so najbolj mučne in ljudje jih dostikrat sploh ne opazijo. Do parcele, kjer bo zrasla lepa skeletna hiška, smo lani napeljali vodo in vgradili rastlinsko čistilno napravo. Hiška še čaka na svoje rojstvo, je pa temeljna plata že pripravljana. Hiško nestrpno čakamo, saj bo prinesla res veliko udobja in prepotrebnih prostorov.
Sedaj pa je bil plan, da zaključimo pot do jame Veternice. Dokončali smo stopnice, pot dodatno utrdili in postavili še nekaj info tabel, ki bodo sprehajalce seznanile s pestrostjo kraških pojavov na Dobroveljski planoti. Razdelili smo se v več delovnih ekip. Tilen in Tomi sta pričela na strmini, kjer se iz jase usmeriš do jame Veternice.
Tu na jasi stoji tabla, ki nas pouči o gozdu na tem območju. Čakala sta ju širjenje poti in delanje stopnic. Lea in Miha sta odšla do Veternice, kjer sta postavila tabli, ki nas poučita o jami Veternici, erozijski grapi potoka Globočka in odlaganju lehnjaka. Nato sta se lotila stopnic v hrib, ki je zelo sipek in je bil potreben temeljit razmislek, kako narediti stopnice, ki bodo trdne. Začetek sta rešila z večjimi rečnimi kamni, dalje pa s kostanjevimi tramovi.
Med delom je Miha opazil zanimiv kos lesa in že je nastala klopca pred jamo. Midva s Kajem sva vozila material in očistila vejevje ob strugi. Šlo nam je odlično in po kosilu smo pot že zaključili še z nekaj dodatne pomoči. Sedaj nas čaka še izdelava brvi čez Globočko. Geološka pot je sicer širše zastavljena, ta dan smo se posvetili le delu poti. Že nestrpno čakamo na drugo delovno akcijo.
V nedeljo smo planirali, da gremo v Tinčevo brezno nad Jeronimom. Ampak je Kai predlagal trening vrne tehnike. Ker se je vreme malo čudno napravljalo, so kmalu vrvi že visele izpod stropa marofa. Miha je opravil prve korake pri vrvni tehniki. Luka se je tudi podal na poligon. Verjetno naslednjič ga že vzamem zraven v Brezno presenečenj do Bivaka.
Kai je tudi preplezal poligon brez problema. Tilna pa je že čakalo nadaljnje izobraževanje in že se je začel učiti opremljanja in izdelave sidrišča. Za nami je uspešen vikend in se že veselimo, da nadaljujemo z zastavljenimi cilji.
