26-28.02.2021
Od zadnjega tabora na Čemšeniški planini sta minili že dve leti. Bilo nam je že sila dolgčas po jamah na tej planini. Tako se je v petek že nabral prvi del ekipe in se odpeljal mimo Trojan na Čemšeniško planino. Na Trojanah smo nakupili zalogo krofov, ki so stalnica tukajšnjega tabora.
Melanijina luknja
Najmlajši naši člani so okupirali in prezračili podstrešje, ostali pa smo se namestili po spodnjih sobah. Predebatirali smo plan raziskav in trepetali, da se ne bi podstrešje podrlo, ko so najmlajši trenirali skok v daljino. Nato smo poskusili s karaokami, ampak naš nabor pesmi in kvaliteta posluha ni ravno na visoki ravni. Raje smo s polnimi trebuhi krofov hitro legli spat.
Zjutraj smo zajtrkovali krofe in počakali na Ristota. Skupaj smo nato naložili stvari na prikolico in se s štirikolesnikom odpravili na greben Čemšeniške z imenom Črni vrh. Tu smo začeli z raziskavami prvo leto, ko smo prespali v radioamaterski koči. Najprej smo odkrili Črnovrško jamo, kjer smo že nekaj kopali. Tokrat smo samo preverili prepih, ki še vedno govori, da jama nekaj skriva. A tokrat ni bila v planu ta jama, ampak Melanijina luknja.
Momo jama
Ta dihalnik smo kopali že na prvem taboru leta 2016. Kamenje, ki smo ga takrat potegnili iz jame, je že zarasla trava, tako dolgo nas ni bilo tukaj. Prepih iz te jame je tako močan, da je neverjetno. Sedaj nas je čakalo razbijanje kamnov. Gre za težaško delo, saj kamnina ni tipično iz apnenca, ampak je bolj trda, nekakšen kremen. Ves prah je nosilo v oči, tako močno piha.
Najmlajši člani pa so ob poti nad jamo očistili listje, pobrali nekaj kamnov, ki smo jih vrgli iz jame in si ogradili kurišče. Nato so zakurili ogenj in si spekli penice. Pia je odgovorno sprejela svojo vlogo čuvajke ognja, vsi pa so veselo skakali od ognja spremljati tudi dogajanje v Melanijini luknji. Prepih ni samo intenziven, ampak tudi zelo topel. Tako, da se prav kuhaš v težaškem delu pri večanju luknje. Ker smo bili velika ekipa, saj se je medtem pridružila še Valerija, smo se izmenjevali.
Momo jama
Medtem smo šli Kai, Teo in jaz pogledati Podkrajškovo jamo. Najprej sem želel zlesti v jamo jaz, ampak sem se nekoliko povečal od prvega tabora in nisem dobil svojega života skozi. Potem sem sklenil, da sta fanta zadosti izkušena, da si sama pogledata 15-metrsko jamo. Njima seveda vhod ni delal nikakršnih težav, sta smuknila kot murenčka v luknjo. Jaz sem pa na soncu čakal, da se vrneta. Tudi iz te jame piha, ampak v njej nismo našli primernega nadaljevanja, saj je vse podrto. Med čakanjem je mi je pridružil Uroš.
Ko sta se fanta vrnila, smo se malo razgledali in opazili, da je zraven Podkrajškove jame še en dihalnik, ki presenetljivo intenzivno piha ampak z razliko, da ta piha hladneje. Smo si rekli, drugič. Uroš, Kai in Teo so med vračanjem naleteli še na eno luknjo pod vrhom, skozi katero so videli manjšo kamrico. Tako je sledila pri Melanijini luknji menjava ekipe in manjša skupina je z orodjem odšla novi jami naproti.
Odkopali so največjo luknjo in se znašli v kamrici, iz katere vodi še en rov. Ker so ocenili, da bi lahko bilo 10 metrov, smo odšli Kai, Teo in jaz z merilno opremo do jame. Teo je jamo poimenoval Momo jama. Ime je dal po eni pošasti, ker je cela jama zelo podornega nastanka in je malo neprijetno, ko ti kamni visijo nad glavo... Kakšna izgleda ta pošast, pa da si naj pogledam na »googlu«. Kai je zlezel v rov in ugotovil, da se kasneje konča. Je bil pa ta rov ključen, da smo lahko jamo izmerili. Jama ima skupaj 10 metrov in v notranjosti opazujemo prelom, ki se nadaljuje v spodnji rov, ki ga je raziskal Kai. V nasprotni smeri pa ta prelom pride ven iz jame skozi drugi vhod, ki pa je za prehod neugoden, saj je veliko nametanih kamnov, ki jih nimaš namena predstavljati, da bi lahko prišel skozi ta vhod/izhod. V tej kamrici, kjer lahko edino normalno sediš, se odcepi še en rov navzgor, ki se tudi zasuto konča.
Veseli, da smo eno jamo zopet na novo izmerili, smo se vrnili do Melanijine luknje. Tam sta Lea in Teja navezali ogromno skalo na vrv. Ko smo jo želeli izvleci, je skoraj vsakemu ušlo v hlače za eno kavno žličko. Nato nam je prišel prav Valerijin dar govora. Ravno so po potki mimo prišli štirje mladeniči, ki jih je ogovorila in nahecala, da so pomagali potegniti skalo ven. Nato so rajši hitro odšli naprej, da ne bi navezali nove skale. Ampak strahu ni bilo, saj smo zaključili za današnji dan. Naprej skozi ožino še nismo napredovali, samo približali smo se ožini, za katero upamo, da se nam kaj odpre.
Zagodlo nam je, ker ko začneš prestavljati skale, se pojavljajo nove in nove, ki se pričnejo majati in jih je potrebno odstraniti daleč naokoli. Varnost je na prvem mestu in ne smeš biti površen, izvleci je potrebno vse nestabilne skale, s tem pa ostajaš dlje časa na istem mestu.
Nato smo zložili opremo na prikolico štirikolesnika. Starejši del ekipe smo odšli po grebenu peš, najmlajši pa so se odpeljali proti koči. Vožnja je bila tako prijetna, da je najmlajši jamar tega tabora kar zaspal med vožnjo na prikolici. Pridružil se je Simon in nas založil s svežo zalogo krofov. Kai se je javil domov, da smo za zajtrk jedli krofe, za večerjo krofe, vmes pa čips. Jamarsko življenje je težko. Po družabnem večeru se je končala raziskovalna sobota.
Momo jama
V nedeljo smo zopet zajtrkovali krofe. Pripravili smo opremo na prikolico, pridružil se nam je še Miha in skupaj smo se odpeljali proti Jelenovemu rogu. Jelenov rog je največja jama na Čemšeniški planini. Po našem ponovnem sistematičnem merjenju in pregledu meri jama v dolžino 243 metrov in v globino 32 metrov. Ko smo na zadnjem taboru končali s ponovnim merjenjem, smo sklenili, da poskusimo najti v njej nadaljevanje s kopanjem v razpoki v spodnji Dvorani premikajočih skal.
Melanijina luknja
V jamo smo se odpravili prav vsi člani tabora. Tudi Kajeva sestrica Pia, kateri je bil Jelenov rog prva jama. Pred breznom, ki vodi v spodnje dele jame, pa smo se ločili in naprej smo odšli samo vešči vrvne tehnike. Zraven smo lahko vzeli tudi Kaja, ki mu vrvna tehnika že gre dobro od rok. Ostali so odšli proti vikendu, kjer so poskrbeli za kosilo. Med kopanjem se nam je pridružil Filip Kuntu. Skale so kar letele iz razpoke, saj jih je Simon valil ven kot štajerski Herkules. Napredovali smo za 5 metrov in imamo občutek, da se lahko mogoče nižje že kaj odpre. Dlje pa ne vidimo.
Veseli, da smo pričeli z raziskavami te večje jame in v upanju, da se kmalu vrnemo, smo odšli proti vikendu. Tam nas je čakalo kosilo. Po hranjenju smo počasi zapuščali četrti tabor Čemšeniška planina. Udeležilo se ga je 13 jamarjev. Ko se nam zalušta krofov in močnih prepihov, pa zopet pridemo in to že to leto.
Jelenov rog
Nadaljevanje v Jelenovem rogu
