Matejevo brezno pod planino Jezerce in Pihalnik sredi gozdne ceste

20.10.2021 in 27.10.2021

Bilo je na dve zaporedni soboti. Če se vrnem v dan, ko smo šli iskat Matejevo brezno pod planino Jezerce, se z veseljem spominjam toplega, prijetnega jesenskega dne. Takrat smo se zbrali Slavko, Simon in Bernard, da pogledamo brezno, ki ga je opazil Matej Špeh med turnim smučanjem. Seveda takšne informacije nas vedno spodbudijo, da si jamo čimprej ogledamo. Jama leži pod planino Jezerce. Tu okoli je večino dreves podrl vetrolom, posledica so širši goloseki, ki turnim smučarjem omogočajo večje površine pozimi za smučanje. Tako se je opazilo to brezno. Ker smo dobili res natančno lego, smo kar hitro stali pred breznom. Simon se je spustil v notranjost in videl, da se jama nadaljuje v dva kraka, ki pa sta bila čisto zatrpana in brez prepiha. Namerili smo 12 metrov in šli nazaj do avtov odložiti odvečno robo.

Nato smo se čez planino Vodole odpravili proti Inkretovemu studencu. Tam je Slavko poiskal vhod do Ledene jame pod Inkretovim studencem. Vstopali nismo, saj je vhod varovala krava, prek njenega trupla pa nismo želeli iti. Tako smo rekli, da jo obiščemo naslednje leto. Potem smo čez planino Ravne zaključili naš krog pohajanja. Še nas čaka nekaj jam, sem še pridemo.

Planika

Naslednja sobota pa se je dogajala v času krompirjevih počitnic. Da ne bi bile počitnice samo po imenu, smo odšli z našimi tečajniki kopat dihalnik in peči krompir. Izbrali smo si Pihalnik sredi gozdne ceste v Belih vodah. Zelo zanimiva luknja, ki smo jo začeli odpirati v spomladanskih časih. Sedaj pa smo se vrnili in zopet pričeli s kopanjem.

Na obisk je prišel tudi lastnik zemljišča, ki komaj čaka, da pokukamo v jamo. Takšna spodbuda od lastnika je zlata vredna in smo zelo veseli, da lahko tukaj raziskujemo. Videti, da gre za brezno, saj se vsi rovi nadaljujejo navzdol. Smo pa še zelo na začetku, zato težko rečemo, kako bo. Kai je med kopanjem poskrbel za krompir, ga zakopal v žerjavico in nato smo kopali dlje samo zaradi tega, da smo počakali, da se krompir speče. Mraza ni bilo, saj sta nas ogenj in delo grela. Na žalost pa čas, ko je najlepše, hitro mine, zato nas je pozna večerna ura spodila domov.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Bernard, Slavko in Maks

Ni komentarjev:

Objavite komentar