12.-13. september 2020 in teden pred tem...
 |
| Podlasice smuknemo v vsako luknjo! |
Pretekli teden se je že začel jamarsko, ko je Filip v ponedeljek šel kopat prehod v nadaljevanje v Turkovo jamo v Nazarjah. Pravi, da glavo lahko potisne skozi in zadaj se odpira meander. Da se bo vstopilo v ta meander, bo pa potrebno še malo razširiti prehod.
Nato se nas je v četrtek nabralo nekaj, da smo s Francijem Horvatom šli na jamsko foto ekspedicijo. Tokrat smo šli v Solčavo. Boris je med potepanjem opazil zanimivo jamo, ki je s svojim jamskim okrasjem bila kot nalašč za Francijev objektiv.
Povabili smo tudi naš jamarski podmladek in odšli v Solčavo proti jami. Po gamsji stezi smo prišli do pečine, kjer smo našli vhod. Skozi podrti rov smo poplezali gor in dol in kmalu prišli do res lepe dvorane, ki je jemala sapo. Previdnost je bila potrebna, da ne bi preveč poškodovali teh belih sten. Nad jezerom so se bahali lepi beli kapniki.
Z Valerijo sva z najmlajšimi Podlasicami predčasno zapustila jamo, da še ujamemo pomoč sonca, ko se bomo zunaj po gamsji stezi vračali do ceste. Zadaj v jami pa so Simon, Tilen in Teja asistirali Franciju, ki je lovil privlačne foto kadre. V dolino smo se vrnili v poznih večernih urah, veseli, da smo videli res lepo jamo in da smo malo pretegnili okončine, preden gremo v hribe.
Kar kmalu je prišla sobota. Plan je bil, da gremo v Brezno pod gamsovo čeljustjo z JK Kamnik skenirati spodnjo dvorano. Žiga in Lea pa bi med tem šla v brezno Šubidu.
 |
| Vhod v Egejsko jamo |
Ambrož in Klemen sta šla že proti Korošici, ko smo mi po dolini še iskali vso potrebno opremo. Tako sta ravno sedla na klop v prelepem gorskem svetu pri požganem Kocbekovem domu, ko smo mi hiteli mimo planine Podvežak s presenetljivo normalno težkimi nahrbtniki. Ko smo prisopihali do koče, smo pri najboljšem oskrbniku Matjažu naročali še nekaj za navlažiti grlo in prva ekipa je že marširala proti Breznu pod gamsovo čeljustjo.
 |
| Alenka med merjenjem Egejske jame |
Kar hitro smo prišli do Thorinove dvorane, ki navduši s svojo veličino. Tako sta tudi Klemen in Ambrož navdušeno opazovala dvorano. To dvorano je prva dosegla starejša generacija JK Kamnik in sta slišala kar nekaj zanimiv zgodb iz raziskovanj te jame. Meni je bilo zanimivo poslušati, kako so sedeli na polici, pod katero je 70 metrov brezna in čakali na prosto vrv. Med tem so gledali iskre, ko je kamen z vrha padel na rob police in odletel dalje v dvorano.
 |
| Brezno Šubidu |
Da smo dobili občutek, kako bomo skenirali, smo si dvorano na hitro ogledali in nato je Klemen pričel z delom. Na eni merilni točki smo dobili do 250 milijonov točk. Naredili smo 11 stojišč. Ugotovili smo tudi višino, do katere skener doseže. Ker je dvorana na začetku visoka cca. 100 metrov, je bilo to previsoko. Lepo pa smo dobili dno in 3D pogled med oblakom točk, ki je objel vsak kamen, kar je bilo res zanimivo videti. Spočetka smo se namenili za sabo jamo tudi razopremiti, a smo ta plan opustili, če bo Marko Vrabec prišel še pogledat črne apnence.
Iz jame smo pokukali ob 18:00 in se pod vrhom Lučkega dedca poslovili. Jaz sem šel do brezna Šubidu in tam čakal, če bosta Lea in Žiga prišla mogoče iz jame. Ko je sonce zašlo, pa sem odšel proti Korošici. Tam je že gorel ogenj in kar nekaj druščine se je nabralo. Jaz sem nestrpno pogledoval, kdaj se bodo na Pragu pojavile lučke in poročale o napredku jame. Da ne bi čakanje bilo predolgo, sem lenobno postavljal šotor in malo pred polnočjo je le zazvonil telefon, da sta zunaj. Dal sem nekaj riža kuhat in ko sta prišla, sta bila tako utrujena, da nista mogla niti jesti.
Uspelo jima je razbiti ožino, za katero se je videlo brezno. Prav tako sta malo razširila prehod do ožine in navrtala sidrišče. Ampak da bi se stvar naredila užitnih dimenzij, je zmanjkalo baterije. Tako sta se zbasala v ožino, skozi katero se je že na poti navzdol bilo potrebno malo poriniti in se po vrvi spustila v 30 metrov globoko brezno, ki se nekje na sredini cepi v 3 brezna, ki pa se na dnu brezna ponovno združijo v sobici. Na dnu sobice se sluti zamašek, iz katerega sta potegnila za kamion kamnov, zato ju ni bilo ven tako dolgo. Med kamni se vidi prostor in sliši se odtekanje vode. Če kamen vržeš v luknjo, se kotali. To daje upanje, da je pod tem čepom še nadaljevanje. Ko sta bila dovolj utrujena od kopanja nadaljevanja, ju je čakala še pot nazaj gor skozi ožino. Z muko sta se potegnila iz ožine in se počasi vlekla iz jame. Tako je jama že globoka preko 100 metrov in v naslednji akciji bo mogoče šla že naprej. Sta rekla, da je nujno, da se ožino malo popravi, da še enkrat ne bosta lezla skozi njo.
V nedeljo zjutraj sem spakiral nahrbtnik in se odpravil čez Grofov
štant proti Egejski jami. Žiga in Lea sta si še lizala rane po naporni akciji v Šubiduju in sta počasi s težkimi nahrbtniki zapustila planino.
Pred Egejsko jamo sem prišel v trenutku, ko sta iz druge strani prišla do nje Risto in Alenka, kot bo se 100% uskladili. Filip Kuntu je prihajal kasneje, saj je v Avstriji iskal uro.
Zopet smo stali pred res lepim vhodom zijalke, iz katere tako lepo piha. Da se ne bi predolgo obirali, smo se lotili merjenja. Sama pot te vodi po preperelem rovu, ki je najverjetneje takšen zaradi zmrzali. Nato sva zavila v stranski rov, ki se vleče kar lep čas in je dokaj zoprn, saj se moraš po trebuhu plaziti po grušču. Je pa dobra lastnost, da imaš tik pred nosom vse kamne in si jih lahko ogledaš. Tako sva opazila, da so na koncu rova kamni že lepo zglajeni, kar je posledica močnih vodnih tokov, ki so skozi jamo tekli. Stranski rov bi sicer prišel ven skozi drugi vhod, ki je nižje od te zijalke, ampak je do vrha zasut. Z Ristotom sva povezavo sicer potrdila zvočno, ampak videla pa se nisva. Na koncu lahko še zaviješ v Rov čokoladnih karfijolc, ki pa se preveč zoži za prehod, vleče pa skozenj hladni prepih.
Med merjenjem sva z Alenko slišala, da je v jamo prišel Filip. Ko sva se vrnila iz stranskega rova, sem merilno opremo predal Filipu in odšel zraven Ristota do brezna. Tam sta se Filip in Risto ustavila z raziskovanjem. Tudi tokrat pa smo bili dokaj omejeni z opremo, imeli smo samo vrv. Tako smo vsaj vstop v brezno očistili, saj smo naprej zvalili dva ogromna kamna. Nagledali smo si tudi, kako bomo naslednjič opremili. Vidi se pa, da za breznom je še nadaljevanje tega rova. Tako da naslednjič nadaljujemo, ko pridemo v jamo z več opreme, saj jama še ni rekla zadnje, posebej zaradi res močnega mrzlega prepiha, ki se ga čuti. Tako smo odšli proti Lučam na odlično pico v Lampo.
Po pici pa smo se zapeljali še v Solčavo, kjer je Žiga videl luknje na drugi strani reke. Od daleč je zgledalo strašno veliko, od blizu pa le manjša zajeda v skalo. Po pregledu vseh lukenj in zajed pa so eni še šli do Šikančeve zijalke. Uspešen raziskovalni dan.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Franci Horvat, Risto Sovčev, Žiga Solar
