Ni človeška, ampak medvedja

03.-05.03.2019

Zopet nas je potegnilo na Slomnik, da nadaljujemo kopanje v zamašku za nadaljevanje jame. Med pregledovanjem katastra jam smo ugotovili, da nižje ležeča Ocvirkova jama v Štadlerjevim gozdu sploh nima načrta in A zapisnika. Zato smo sklenili, da jo izmerimo.

Tako smo se razdelili v dve skupini. Gregi, Uroš in Patricija so odšli kopati v Jamo na Slomniku. Alenka, Risto in jaz pa meriti Ocvirkovo jamo. Vhod v jamo je blizu ceste. Zato smo bili kar hitro pripravljeni pred vhodom, da začnemo. Vhod je vodoraven in na začetku ni večjih dimenzij. Po nekaj metrih pa vstopiš v prostorno jamo.

Gre za prelom, ki se je že zelo zasigal. Na začetku smo se čudili opekam, ki jih je nekdo prinesel v jamo. Med opekami pa je ležalo živalsko okostje, najverjetneje lisice.

Potem napreduješ po jami in se rahlo spuščaš, dokler ne prideš do nekakšnega zamaška. Od tu naprej se jama dviguje. Na koncu je sigasta kopa, v katero je nekdo vsekal stopnice, po katerih prideš do konca jame. Naprej še gre ozek rov, vendar prepiha nismo zaznali. Ta del je tudi najbolj zasigan. V sami jami je bilo nekaj netopirjev. Prvič smo v jami po stenah videli veliko lazarjev. Namerili smo 40 metrov dolžine jame.

Potem smo odšli na vrh Slomnika proti jami pogledat, kako drugi ekipi. Tokrat je Risto priskrbel vreče. Izvedli smo transport tako, da smo jih najprej napolnili, potem pa jih v verigi spravili iz jame. Ko smo prišli gor, so ravnokar napolnili vreče

Nato smo testirali našo idejo. V verigi smo v 5 minutah imeli vreče zunaj. Bilo je težko, ker je do zamaška vodi ozek rov in se težko obračaš z vrečami. Na dnu jame, kjer je zamašek, smo najprej prešli pod 20 cm sige. V tej plasti smo našli tudi zasigano kost in oglje. Potem smo se pomaknili proti steni. Začeli smo kopati ilovico, ki je v globino postaja vse bolj zaglinjena in sprijeta. Kljub temu prav prijetno kopanje v kramljanju z dobro družbo.

Debatirali smo predvsem o kosti, ki jo je našla Patricija med prvimi akcijami. Predvidevali smo, da je človeška stegnenica. Samo naš Filip K. je imel dvome in pomisleke. Je le iz medicinske stroke in verjetno ve več od nas.

Ampak mi smo le vztrajali, da je človeška. Med kopanjem smo razdirali vse mogoče zgodbe tega nesrečnika, ki je padel v jamo in čakal na nas, da najdemo njegove ostanke.

Alenka je nato kost odnesla antropologinji, da končamo z glodanjem tega jabolka dvoma. Z analizo kosti je bilo ugotovljeno, da je stegnenica pripadala živali, najverjetneje medvedu. Sicer je dokaj podobna človeški, saj je ustrezne dolžine, tudi osrednji del je dokaj okrogel, prav podoben je tudi kolenski sklep.

Razlika je le v kolčnem sklepu, ki pa je preveč ploščat za človeškega. Kljub temu, da smo ugotovili lastnika kosti, pa se je nam sedaj pojavilo še več vprašanj o dogajanju v jami.

Sedaj pa se trudimo s kopanjem zamaška in se zahvaljujemo tistemu, ki včasih pusti polno pločevinko piva pri vpisni knjigi na vrhu hriba in nas odžeja od težavnega, a zanimivega obiska Slomnika.

Raziskovali: Patricija, Risto, Gregi, Alenka, Uroš in jaz.

Zapisala: Alenka in Maks Jamksi ; Foto: Alenka in Maks Jamski