Križevka – nova v Šoštanju

19.02.2019, torek

Pričelo se je tako, da dobim klic od Tilna, da je našel novo jamo v začetku soteske Hudega potoka proti Mornovi zijalki. Ker vem, da ga včasih daje začetniška zaslepljenost in poveličuje velikost rovov v neprehodnih dimenzijah, sem se želel dodobra prepričati, če gre zares za jamo. Zagotovil mi je, da lahko notri zleze tudi moje telo, ki je večje od njega. Naprej pa, da je ovinek in se ne vidi, kaj se skriva. Seveda akcija, zvečer smo bili že zbrani, da pogledamo zadevo. Prišli smo pod nekakšen spodmol, ki se nadaljuje v zelo ozek rov. In nato smo se spogledovali, gledali v ozek rov in v Tilna, lepo počasi, izmenično v njega in v neprehoden rov.

Da ne bi vrgli večera stran, smo šli po grabnu gorvodno. Kmalu sem zavil na desno stran do prvih sten, saj na drugi strani sva že s Tilnom pogledala in nisva nič našla. Ko sem sledil manjši steni, sem se hitro dvignil na greben, kjer mi je padla v oko živalska potka, ki je vodila do manjše luknje. Spomnil sem se nasveta, da če najdeš manjšo luknjico, je lahko na drugi strani grebena večja luknja. Šel sem naprej in tudi tam našel živalsko potko, ki je vodila v večjo luknjo, ampak za mene še vedno neprehodno. Pokukal sem notri in videl zadaj malo večji rov. Poklical sem Tilna in Blaža, naj vzameta merilni komplet in kladivo za kopat. Ko sta prišla do mene, smo pričeli kopati zemljo po tleh, da je lahko Tilen smuknil notri. Potem si je vzel čas, da si pogleda, kaj pomeni »prehoden rov«. Jaz sem mu želel slediti, pa ni bilo niti malo možnosti. Blaž, ki se je k jamarjem pridružil pred kratkim, je vprašal, če gremo sedaj domov, ker ne morem skozi vhod. Sva ga podučila, da moramo vztrajati, da bomo še malo odstranili zemljo in bo prehodno tudi za mene.

Blaž je bil precej skeptičen, da bom lahko jaz smuknil notri. Ko sem nekajkrat poskusil, če že lahko pridem notri, je že močno dvomil v metodo vztrajnosti. Potem pa sem se le nekako prerinil notri. Lotili smo se merjenja. Gre za konstantno nizek rov. Malo naprej je mala kamrica, ki ima isto nizek strop, omogoča pa toliko, da se lahko notri obrneš in zapustiš jamo z glavo naprej. Iz te kamrice se odcepi rov, ki se kar hitro zoži v neprehodni rov. Tam smo potrdili z lučkami povezavo z zunanjo luknjo, do katere sem najprej prišel, preden sem našel večji vhod v jamo. Nato je Tilen zlezel iz kamrice v drug zelo ozek rov in po njem napredoval kar nekaj časa, dokler ni prišel do zelo znižanega stropa. Od tam naprej ni mogel več napredovati. Izmerila sva 11 metrov. Poimenovali smo jo Križevka, ker ima nadaljnji rov obliko križa in še mene je bolel križ. Mogoče je ta bolečina v križu bila krivec, da sem se s težavo prerinil skozi vhod. Med najinim merjenjem pa je Blaž zunaj na vhodu še malo odkopal zemljo, tako da sem brez problema prišel ven. Zadovoljni, da smo našli novo jamo, smo se po temi spuščali po melišču na cesto. Tilnu pa se je odvalil kamen od srca, da nas ni po nepotrebnem aktiviral. Je rekel, da je nekako čutil novo jamo. Križevka pa nam daje vedeti, da so še jame tukaj. Gre za večinoma vodoravne jame, ki jih je ustvaril vodni tok, ko je še tekel prej v taki višini.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski