Pred taborom
je vedno panika glede vremena, ali bo ali ne bo zdržalo. Vreme je vedno, samo od
nas je odvisno, kako se mu prilagodiš. Ampak tokrat je bila napoved kar strašna,
rdeči alarmi za visokogorje in kup obvestil. Napoved takšna, da nas lahko samo
bog reši. Zato sem klical patra Tomaža, naj malo pomisli na nas, da nekako
spravimo tabor z božjo pomočjo skozi. Lea naju je z Benijem v torek pozno
popoldne odložila na planini Povežak in odhitela v dolino, saj se je približevala
nevihta, pričelo je močno pihati in sprva je padlo nekaj kapelj, nato pa vedno
več. Z Benijem sva odhitela do koče na Podvežaku, kjer sva si pred pastirsko
kočo poiskala zavetišče. Najboljše zavetišče pred vetrom je bilo tam, kjer je
imela koča strelovode. Zato sva sedla vsak za svoj strelovod in držala 1 meter
varnostne razdalje, ko je treskalo okoli naju. Nevihta se je pomikala v dolino
in počasi naju je zapuščala, le posamični grom naju je opomnil, da je bila tu.
Imela sva plan bivakirati pred kočo, ampak se je ob 22:00 vreme umirilo.
Preverila sva radarsko sliko in videla, da lahko greva na pot. Svetile so
zvezde, ko sva hodila proti Korošici. Tam naju je pričakal veter. Zato sva s
težavo začela postavljati šotor. Zlomil sem eno palico, ko me je sunek vetra
vrgel na šotor. Sva jo popravila z vezico in nadaljevala s postavljanjem,
čeprav veter ni nič zmanjšal svoje moči. Zjutraj sva se zbudila v lep dan.
Radarska slika je kazala, da imava do popoldneva mir. Zato sva hitro nabasala
robo v nahrbtnike in šla. Imela sva plan iskati nove jame. Na Pragu sva šla še
malo nižje po poti in nato zavila v ruševje proti Vežicam. Ni bilo dolgo, je
Beni že našel jamo. Hitro sva smuknila v kombinezon in se spustila skozi 3-metrsko
stopnjo v jamo. Mala jama, v kateri sva izmerila 12 metrov dolžine in 5 metrov
globine. Poimenovala sva jo Jama vezice, ker sva do sedaj veliko stvari
popravljala z vezicami, med drugim tudi moja očala, saj so mi razpadla že na
začetku hoje. Nato sva napredovala naprej po ruševju, ko me je Beni poklical,
da je našel tri brezna. Poimenovala sva jih Franc, Jožef in Elizabeta. Hitro
sva se lotila opremljanja prvega najvišjega brezna – Franc. Spustila sva 10
metrov v brezno in prišla na sneg, kjer je bilo vse zatrpano z gruščem.
Izmerila sva jamo, ki ima še stranski rov, drugih posebnosti pa nisva videla. Namerila
sva 16 metrov dolžine in 10 metrov globine. Nato sva šla malo nižje in opremila
brezno – Jožef. Tu sva se spustila po 12-metrskem vhodnem breznu in zopet
pristala na snegu. Tu pa sva po melišču nadaljevala še 9 metrov, nakar sva
prišla v manjšo kamrico, rov se spušča še 5 metrov, nakar se zapira z gruščem
in zoži. Tu se je čutilo prepih, ampak najverjetneje bi se združil s sosednjo
jamo Elizabeta. V breznu Jožef sva namerila 28 metrov dolžine in 21 metrov
globine. Ko sva prišla ven, so se pokazali temni oblaki. Ker sva vedela, da
prihaja slabo vreme, sva Elizabeto pustila za naslednji dan. Ravno sva stopila čez
prag kontejnerjev, ki nudijo zasilno zavetišče na Korošici, ko se je razbesnela
nevihta. Šotor je veter pritiskal k tlom in ga hotel strgati s klinov. Zato sem
odšel v šotor in ga poskusil še dodatno obtežiti. Ko sem vstopil v šotor, sem
stopil na čokolado, ki je se Beniju stalila že doma in si niti v toplem šotoru
ni opomogla. Lepo sem napacal spalno vrečo in del šotora. Da ne bi Beni slučajno
odprl šotora in videl vse pomazano z rjavo in pomislil, da sem se od strahu
pokakal, ko je nevihta besnela, sem vedel, da morem prioritetno hitro očistiti
čokolado. Nekaj sem je pojedel, nekaj pa sem si pomagal z lužo, ki se je
nabrala v šotoru, da sem lahko čistil. Med čiščenjem so palice popustile in se
zlomile in šotor se je sesedel. Nevihta je trajala samo 1 uro, ampak je šotor
ni zdržal. Tako sva ostala prvi dan brez šotora. Oskrbnik Filip nama je
ponudil, da lahko znosiva opremo v kontejner in zasedeva en pograd. Med
pospravljanjem naju je zmotila človeška govorica, ki se je slišala nekje izpod
Ojstrice. Nemogoče, da bi ljudje bili v takem neurju gori. Potem sva gledala in
iskala, od kod neki se sliši govor. In sredi skal zagledava dva, ki se spuščata
proti Korošici. Mladi par iz Poljske, ki ju je nevihta ulovila pred vrhom in
nato sta kar čez skale direktno sestopala v nevihti. Zavili smo ju v deke in
ogreli z čajem, saj sta bila premočena do kože. Suhih oblačil nista želela
sprejeti in sta želela čimprej se vrniti na Podvežak. Večer je bil lep, zato
sva lahko v miru pospravila polomljen šotor in vse lepo zložila v kontejner.
Naslednji dan je bil zopet napoved slaba le v poldanskem času. Zato sva zjutraj
hitro krenila proti jami Elizabeta. Spustil sem se po poševnem rovu v notranjost.
Prosto sem preplezal 5 metrov globoko stopnjo in se znašel v prostorni dvorani.
Tam sem skozi ozek meander vrgel kamen, ki je šel globoko neznano kam. Odhitel
sem ven in sporočil Beniju, da jama gre naprej, da bo potrebno imeti vrv in
opremljevalni komplet. Če nama uspe razširiti ožino, pa se bova spustila lahko
naprej. Opremila sva prvi 5-metrski skok in se znašla v dvorani. Tam pa sva
opazila rov, kjer sva preplezala stopnjo in nato na drugi strani dol in tam sva
dobila večji vhod v brezno. Hitro sem se vrnil in razopremil 5-metrsko stopnjo,
saj sva potrebovala vso vrv. Pričel sem opremljati in po 10 metrih spusta sem
stal na velikem snežnem zamašku. Pot sem našel v meandru, kjer je v jamo
prihajal še en rov, mogoče iz sosednjega brezna Jožef, saj je bil na koncu ozek
in zasut z gruščem. Nato sva se spustila v meander in po 9 metrih sva bila
zopet na snegu. Tam sva prosto plezala do trenutnega konca jame. Na koncu je
bila dolga špranja napolnjena z gruščem, kjer bilo potrebno kopati, da bi dobil
nadaljevanje. Lotila sva se merjenja. Namerila sva 63 metrov dolžine in 29
metrov globine. Zelo lepa jama, ki bi jo lahko še obiskali in malo kopali v
spodnjem delu. Vreme je bilo še vredu, zato sva odšla do Vežic. Tam sva
locirala še nekaj novih jam in se vrnila do Korošice. Malo je vreme je še
vztrajalo, nato se je zopet skisalo in pričelo je padati. Gregi, ki se je pod
večer pripeljal na planino, je zato moral noč prebiti v avtu na Podvežaku, saj
ni bilo možnosti, da bi prišel gor.
Zjutraj me
je zbudil Gregi, saj je že zgodaj odšel na pot, ko se je dež ustavil. Danes, ko
je že bil petek, smo imeli plan, da gremo v Petkovo jamo. Petkova jama nas je
zadnje tabore kar presenečala, zato smo šli do nje z velikim veseljem. Imeli
smo plan izmeriti zgornje dele Meandra gladkih copatkov. Tam sta najdlje prišli
Mateja in Teja in videli, da se meander nadaljuje. Gregi se je zapodil proti
meandru, midva z Benijem pa sva se lotila merjenja. Kmalu je Gregi prišel
nazaj, da se je ustavil pred 10 metrov globokim breznom, spodaj se vidi
dvorana, ki jo je poimenoval Dvorana dinozavrovega uhana.
Na začetnem
delu je Gregi smuknil v meandru mimo skale. Malo sem poskusil slediti, ampak – ozko. Beni je že delal načrte, da bi kar tam
počakal. Nato sva skalo uspela premakniti in odpreti prehod po meandru naprej. Tam
pa zopet ožina. Beni je tudi tam imel pomisleke za napredovanje, ampak
radovednost in prijatelji se vlečemo naprej skozi vse probleme. Pred vstopom v
brezno sva končala z merjenjem in vrnili smo se na začetek jame, kjer smo si
oblekli pas in odšli v spodnje dele. Imeli smo plan še izmeriti brezno Head
shot. Gregi se je spustil dol, kjer sva z Leo nazadnje dodala še nekaj novih
sidrišč in nisva opremila. Tako je opremil zadnje brezno, ki gre proti dnu. Midva
z Benijem pa sva se pripravila na merjenje. Ker sem že prej videl, da v brezno
prihaja še en meander, sem gledal, kam bi dali točko. Ko sem gledal po skalah,
sem opazil stare svedrovce. Noro! Prišli smo v drugo jamo, saj je v te dele
Petkove prehod prekopal Simon in ni bilo možno, da bi v te dele prišli po tej
strani! Edina jama, ki pa je bila tu okoli raziskana tako globoko in je mi še
nismo poznali, pa je Saševa jama. Povezali smo Petkovo jamo in Saševo jamo.
Pričnem kričati kot sraka, naj Gregi pride gor, da smo našli povezavo. Zapodimo
se v meander. Gregi se je usmeril nekam dol po meandru. Jaz pa sem splazil
nekam gor. Napredoval sem cikcak nekam daleč gor. Nato sem se ustavil pred
večjim breznom, ki bi ga bilo potrebno prečiti, saj se vidi okno na drugi
strani. Ker sem imel prenerodne čevlje, nisem riskiral prostega plezanja, zato
sem se vrnil. Ko sem videl, kako se meandri prepletajo, smo ta del poimenovali
Kraljestvo meandrov. Vrnil sem se do Benija, ki me je opozoril, da se mu zdi,
da je v jamo pričela teči voda. Kmalu so se slišali slapovi v breznu Head shot.
Še sreča, da se nismo tja spustili. Gregi se je vračal. Ampak je zgrešil smer v
meandru in se fino zataknil. Šel sem do njega, podal mi je čelado in iz žepa je
potegnil karto Joker, ki jo je našel v Srbiji in ga je spremljala od takrat. Ko
sem mu pomagal, da se je vrnil nazaj in izbral pravo pot, smo ta del pominevali
Zataknjeni Joker.Povedal je, da je
prišel do 7-8 metrov globokega brezna, tak naj bi bil izračun padajočega kamna.
Brezno se lepo razširi in je prava skrivnost.
Ker smo bili
v zgornjih delih meandra, smo bili suhi. V jamo pa so pritekali pravi slapovi
vode. Ko smo prišli ven, je bilo sonce. Skozi Petkove njive je tekla reka, kar
je dalo vedeti, da je bil zunaj hud naliv. Bilo je tako lepo sonce, ki je
dajalo moč, povezali smo dve jami. Kakšna sreča, stiski rok prijateljev, ko sta
prišla iz jame. Kar smejali smo se do ušes. Sedaj imamo veliko veselje, da jamo
raziščemo in do sedaj se je že pošteno razvejala. Poklicali smo vse starejše
Kamniške jamarje in jim povedali, da smo povezali Saševo jamo in Petkovo jamo. Nato
smo še nekaj naših jamarjev poklicali in jim povedali res lepo jamarsko novico.
Naslednji dan, v soboto, je na tabor prišel Denis. Sedaj smo lahko naredili dve
ekipi. Denis in Gregi sta odšla v Šubidu širiti ožino Kravja vulva. Midva z Benijem
pa do Vežic, kjer sva imela nekaj jam za izmeriti. Ta dan je bila napoved slaba,
ampak je bilo samo oblačno, nič sonca, turobno vreme. Ko sva prišla do Vežic,
sva se najprej spustila v brezno, kjer sva po 8 metrih globine že stala na zamašku
in še vedno je veliko snega notri. Namerila sva 15 metrov in 8 metrov globine.
Poimenovala sva jo Kevdež. Po izpeljavi vprašanja, kje je dež? Saj so
napovedali, da bo vsaki dan do 80 do 90% dežja. Nato sva šla naprej v zelo
zanimivo jamo. Skozi poševni rov sva se spustila v lepo okroglo brezno, globoko
11 metrov. Na dnu pa led. Še vedno je vse okovano v led. Zelo lepa oblika naju
je navdahnila, da sva jamo poimenovala Veliki kamniti škaf. Samo brezno še ima
en del jame, ki prihaja od strani notri. Ta stranski del ima v stropu okno in
še od strani najdemo ozko špranjo, ki tudi vstopa v to jamo. Tako da jama ima 4
vhode. Res lepo, namerila sva 43 metrov dolžine in 21 globine. Nato sva
nadaljevala nad to jamo po ruševju, kjer je Beni našel še eno jamo. Gre za dokaj enostavno jamo, po kateri se
spuščaš po rovu, dokler ne prideš do konca, kjer je vse posuto. Jamo sva poimenovala
Jama praščipalca, po moji izpeljavi imena za hroščka, ki bi lahko bil nekaj
takega kot paščipalec. Namerila sva 21 metrov dolžine in 9 metrov globine. Nato
sva še malo zaokrožila po ruševju. Med ruševjem sva našla helijev balon, ki ga
je prineslo v to divjino, kjer je spustil svojo dušo in se zataknil med veje.
Vreme je bilo še vedno zelo turobno, zato nisva imela več velike želje in
energije, da raziskujeva in sva se vrnila nazaj. Tam sva pogledovala proti
Lučkemu dedcu in upala, da se Denis in Gregi čimprej vrneta, da ju ne dobi
nevihta, ki se je približevala. Ravno, ko sta se pojavila v bližini, je začelo
deževati in ko sta stopila pod streho, se je razbesnela nevihta. Uspela sta
napredovati 1 meter po ožini. Zadaj se sliši voda. Potrebni sta še dve akciji, da se bo videlo,
kako je zadaj, naj bi se slišalo, da je kamrica. Rov pa zavije po kotom 90°,
zato nista videla nič naprej.
V nedeljo
zgodaj zjutraj sta me zbudila Tilen in Teja, ki sta prišla pomagati nositi robo
iz tabora. Oskrbniku Filipu je Tilen prinesel veliko mesa za veliko zahvalo, da
smo se lahko umaknili pod streho.Ko smo
pričeli pakirati, je prišel tudi Filip Kuntu pomagati transportirati robo. Kako
veselje, da dobiš tri jamarje, ki vzamejo vso težo iz ramen. Vreme je bilo lepo
sončno. Zato smo tabor Korošica zapustili v lepem spominu. Uspeli smo izmeriti
7 novih jam, povezali smo Petkovo jamo in Saševo jamo, širili v Šubiduju. Noro,
kljub temu, da je vreme bilo obupno in smo zaradi ujme v dolini izgubili kar
nekaj jamarjev, ki so bili aktivni na intervencijah in niso mogli gor, smo
izpeljali zelo lep tabor, že peti zapovrstjo. Upamo na boljmirno jesen in da se čimprej vrnemo v naš
jamarski raj.
Vhod Jamo praščipalca
Praščipalec :)
Stranski vhod v Veliki kamniti škaf
Stranski vhod v Veliki kamniti škaf
Vhod v Veliki kamniti škaf
Jama Kevdež
V Brezno Šubidu
Pred Petkovo jamo
Povezava Petkove jame in Sašotove jame
Petkova jama
Jama vezice
Vhod v brezno Jožef
Vhod v Elizabeto
Brezno Franc
Čakanje da nevihte mine
Širitev ožine - Kravja vulva
Petkova jama - novo brezno v delu Zataknjeni Joker
Petkova jama - Dvorana dinozavrovega uhana
Kotlica v Meandru gladkih copatkov
https://youtube.com/shorts/yHmAB6hk_5A?feature=share
Zapisal Maks Jamski foto: Gregor Jelen in Benjamin Lap
Ni komentarjev:
Objavite komentar