Neskončno brezno

17.10.2021, nedelja 

Prvi raziskovalci so se z Neskončnim breznom srečali leta 1971. Naleteli so na manjši vhod, ki so ga nato skupaj s DZRJL razširili. V notranjost so se spustili s vitlom. Brezno je za Dobrovlje res spektakularno, saj nas tu večja brezna presenetijo.

Mi pa smo se srečali s tem breznom to leto. Veliko smo že slišali o njem, zato je bila radovednost velika. Aprila so Jožica, Mateja in Risto brezno locirali. Tako je bilo naslednjič, ko smo dostopali do brezna 12.8.2021 toliko lažje. No, takrat je bilo zoprno le, da sem pozabil vrvi in se je ena ekipa vrnila v dolino po vrvi. Je pa dobro, da je takrat Mateja prvič vozila avto prikolico, saj smo še mimogrede naložili preostale odpadke od čistilne akcije v Breznu 2 pri Kecejevi jami.

Takrat se je v Neskončno brezno spustil Gregi, ki je jamo opremljal in Tilen je odšel do prve dvorane, ki so jo prvi raziskovalci poimenovali Kapniška dvorana, po bogatem jamskem inventarju. Teja in Mateja sta takrat pametno šli rajši domov, preden so komarji dobili vso svojo zagnanost. Jaz sem kar z muko preživljal večer, saj če sem že malo pokazal kožo, so noro navalili piti kri. Biti pokrit v poletnem večeru pa je bilo tudi težko, saj je bilo res vroče. Zato sem bil zelo vesel, ko sta Gregi in Tilen prišla ven.

Tilen se ni mogel načuditi, kako je veliko brezno. Še lani ga verjetno ne bi spravili v tako brezno, sedaj pa se že spušča v vsakršno brezno brez kakih težav. Za doseg dna nam je zmanjkalo vrvi, saj ni jama imela prej skoraj nič sidrišč. Nekaj svedrovcev v sigi na začetku in en fiks na zadnjem breznu.

Tako sva se s Tilnom vrnila do brezna 25.8.2021, na dan, ko se je začelo Balkansko srečanje jamarjev. Želeli smo imeti to brezno za rezervo, če se bo kdo želel vanj spustiti, je namreč blizu, dostopno in enostavno. Nabil sem še nekaj fiksov in se jezil na Tilna, ki je z vsakim klicem na mojem telefonu kričal v brezno, da me nekdo kliče. Saj ko visiš sredi brezna globoko pod zemljo, pa se res ne moreš javiti na telefon. Ko pa sem prišel ven, ni bilo več nobenega klica. Prava ironija.

Nato nam pa je uspelo priti do jame 17.10.2021 z namenom, da jamo razopremimo in ponovno izmerimo. Lea, Gregi in jaz smo se spustili do dna. Mateja in Teja pa sta šli do Kapniške dvorane, se nato obrnili nazaj in peš se odpravili v Nazarje. Ko se spustiš do konca največjega brezna, lahko nadaljuješ po ilovnati klančini malo navzgor, kjer prideš še do drugega brezna, globokega 30 metrov. Dno tega dela presenetljivo nima ilovice in voda odteka v manjše luknje, kjer ni čutiti prepiha.

Lei je padel v oči le en stranski kamin. Vanj se je s težavo prerinila in kmalu je stala pod 11-metrskim visokim kaminom. Prosto ga je preplezala nekje do polovice, nato je presvetlila v strop, kjer se nadaljuje v preozkih dimenzijah in se še dalje oži. Je pa tu kar nekaj blata. Nato se je vrnila in nadaljevali smo z merjenjem tega 30-metrskega brezna, ki ima ob straneh še vzporedno brezno, ki smo ga tudi dodali na načrt.

Nato smo ta del razopremili in previdno nesli vrv čez ilovico, da ne bi preveč vsega umazali. Vrnili smo se v dvorano, ki je pod največjim breznom v tej jami, saj meri 50 metrov. Tam je Lea gledala v eno luknjico in rekla, da mogoče pa le tam gre jama naprej. Ker se je opazilo, da tja odteka voda, sem se spustil čez manjšo stopnjo in pričel odkopavati za pest veliko luknjo. Zadaj se je kmalu odprla razpoka, iz katere intenzivno piha. Tako, da jama ima nadaljevanje. Ker pa smo zasedeni z veliko jamskimi projekti, smo rekli, da naj to ostane za drugič.

Tako smo jamo razopremljali in počasi vlekli vizure proti površju. Od Kapniške dvorane, ki je pravzaprav le nekakšen čep med vhodnim in spodnjim breznom, nas čaka še 30 metrov visoko vhodno brezno. Tam je Gregi uspel narediti sidrišče, kjer sem se pošteno natelovadil, da sem prišel preko.

Videti Gregi skrbi, da se ne bi zakrčili in da je potrebno imeti izzive, drugače je jamarstvo lahko pusto. Veseli nas, da smo jami dodali sidrišča, saj jo lahko s tečajniki obiščemo še velikokrat. Globina brezna je 107 metrov in jamo smo podaljšali za 78 metrov, saj smo izmerili kar nekaj stranskih delov, ki prej niso bili zajeti. Mogoče pa se brezno le nadaljuje v neskončnost, prepih je že pravi.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: ŠJKPT