Pripoved o naših krajih izpred daljnih časov
Davno je že od tega, ko je po
naših krajih vodila samo ena ozka steza in ko so popotniki bili redki. Od
vsepovsod se je vil prijeten vonj pokošenih travnikov in širnih gozdov. Na prostranih
njivah so se bohotila žita in šelestela ob zahodniku. Ponekod so prijetno pele
ptice, drugod razigran otroški smeh.
Dolga časa so zanj iskali
miren kotiček na tem svetu. Ko so mu ga končno našli, se je moral izogibati
ljudem, da ga ne bi odkrili in izdali staremu grofu, ki je neumorno želel
končati z njim. Že s pokojno materjo sta se skrivala pri dobrih ljudeh,
nazadnje pa v samostanu. Preden so jo zajeli, se je s težkim srcem ločila od
njega in ga predala kmečkemu paru iz Šmarja. Takrat jo je tudi zadnjič videl,
saj so jo po mučenju ubili na gradu. Stari grof pa je dal iskati tudi za
fantom. Po vseh vaseh je dal preiskati otroke, ki so bili mlajši od pet let.
Iskali so njegovega nezakonskega vnuka. Šmarječana sta fanta pretihotapila na
Mozirsko planino k sorodniku, ki je bil gozdar. Gozdar je otroka hitro uvedel v
svoje delo in ga privadil na življenje v gozdu. Živela sta v skorjavkah in v votlinah
te planine.
Na Telovo je bila vedno maša
in procesija pri kapelici šmihelskega gradu. Iz doline so prihajali ljudje po
serpetinah vse do vrha, kjer sta bili kapela in utrdba. Tudi gospoda se je
podala po tej poteh na hrbtih svojih konj. Ko je bil fant že nekoliko starejši,
sta z gozdarjem prišla na to veliko cerkveno slavje. Fantu je zabičal, naj se
drži stran od množice in naj bo vedno z njim. Ko se je množica razporedila po
dvorišču pod gradom in pred kapelico, se je za njimi po pobočju povzpel moški
na konju, oblečen v dolg moder plašč v obleki z rumeni pasicami in šestkrakimi
zvezdami, ki so se svetile visoko na modrem nebu. Bil je rjavolas moški z
nekaterimi sivimi lasmi, ki so kazale na prihajajoče staranje. Fant se ga je
skoraj ustrašil, saj je bil njegov pogled tako globok, v modrih očeh je ozrl in
začutil nekaj, kar si ni znal razložiti. Moški ga je zagledal, saj sta z
gozdarjem stala daleč stran od množice, zato je fant hitro umaknil pogled in se
zazrl v tla.
Leta so hitro minevala, saj je
bilo v gozdu vedno veliko dela. Vsako leto sta se tudi udeleževala slovesnosti
pri kapelici in novozgrajeni cerkvi Sv. Radegunde, a rjavolasega grofa nista
nikdar več uzrla. Staremu gozdarju je zdravje pričelo pešati, zato so mu
pastirji namenili stari pastirski stan na vršnem delu planine. Fant ga je
pospremil gor in mu pedenal pri vsakodnevnih rečeh. Gor je preživel kar nekaj
let.
Nekega začetka jeseni pa
poklical k sebi fanta in mu dejal, da je čas za slovo. Najprej je dejal, da je
konec njegovega življenja, saj je v zraku zavonjal vonj po trohnenju listja. Razodel
mu je, da je njegov pravi oče rjavolasi grof, ki je tistega dne v mesecu
rožniku prijahal na belem konju gor k šmihelskemu gradu. Pa da je že davno
mrtev, tako kot njegova rodbina, ki jo je prevzelo prekletstvo. Starec je fantu
naročil, naj gre do skale na vrh moravskega hriba s prepadnimi pečmi. Tam naj
nabere brinove vejice in jagode. Ko bo njegovo življenje končano, naj prižge
brinove vejice in tako pomaga njegovemu duhu, da bo našel pot skozi črnino
smrti. Iz jagod pa naj naredi verižico in naj jo vedno nosi okoli vratu.
Varovala ga bo pred krvnim prekletstvom njegovega slavnega očeta in vso drugo zemeljsko
nesnago. Fant mu je vse to obljubil in starec je odšel v miru. Zakuril je brin
in si naredil ogrlico iz brinovih jagod. Ponoči pa ga je v sanjah obiskal orel,
ki je zaokrožil po vseh gozdovih, kamor sta zahajala z gozdarjem.
Ostal je na planini in se
preživljal z gozdarjenjem. Domačini so ga pogosto najeli za pomoč pri čiščenju
pašnikov in seki dreves. Pozno poleti, v začetku jeseni so na planino prihajali
z namenom, da očistijo pašnike pred razraščevanjem grmičevja in brinovja.
Potrebovali so tudi sušice – prekle, ki so jih v dolini prodali drugim kmetom,
ki so na njivah pridelovali fižol. Poletje pa je bilo tudi čas, ko so morali
pripraviti zalogo drv za dolgo zimo. Od časa do časa pa je kakšen potreboval
tudi malo več lesa, da si je popravil kakšno ostrešje. Fant je bil delaven in
zato so ga kmetje radi najeli. Po gozdovih se je vil značilen vonj po svežem
smrekovem lesu. Tudi fantu, ki je bil sedaj že pravi mož, je bil to nadvse
prijeten vonj, ki ga je povsem premamil. To je vonj njegovega doma, svobode in
miru. Tudi živalske prebivalce gozda je spoštoval z vsem svojim duhom. Ptice pa
so bile njegova muzika. Znal jih je poslušati, saj so naznanjale marsikaj,
različna stanja – radosti in nevihte življenja.
Nekega dne pa je na planino
prišla mladenka. Prihajala je iz odročnih krajev, do katerih je vodila le strma
stezica čez koničast očak. Le malokdo je zašel v tiste kraje. V spodnji vasi in
v hribovitih samotnih kmetijah je bilo malo ljudi, ki že stoletja kljubujejo
razmeram prostora. Tudi grofja gospoda so se le malokdaj namenila v tiste
kraje. Ko so prišla, so širokoustno razlagala o svojih krajih, gradovih, vaseh,
mestih, rekah, potokih, o nenavadnih ljudeh, o junakih bitk itd. Otroci in tudi
odrasli so odprtih ust prisluhnili pripovedim. Navajeni so bili povsem
drugačnega življenja kot tisti v mestih. Marsikateri od njih ni nikoli bil
onkraj koničastega očaka.
Mladenko je to premamilo in
odločila se je, da bo odšla na potovanje po grofiji. Njene živali in podeželsko
življenje bo že počakalo, da vidi svet onkraj očaka. Ker je bila pot ob reki
nevarna z veliko nevarnimi brzicami, bregovi in tudi ljudmi, ki so oprezali za
popotniki, se je na pot podala preko planin. Pot je bila dolga in utrujajoča.
Vsaj do Soteske se mora izogibati reki, saj je bila tod zelo divja in nevarna.
Za prenočitev je zato zaprosila pri pastirjih. Vsi so bili začudeni, zakaj se
sploh podaja sama na takšno nevarno pot.
Ko je prešla smrekovje, je
prišla do morave, kjer se je pasla čreda goveda. Čez ograjo je naletela na
avrikelj, ki ga je po navadi nabirala visoko v planinah, kjer izvira velika
reka. Rekla si je, da si ga bo nekaj nabrala, saj je čaj dober za pljuča. Med
nabiranjem je povsem pozabila, da jo je pot zanesla že kar globoko v gozd. Nato
ji je spodrsnilo ob kosu ledu. Prevrnila se je po pobočju in po zaledenem
drsela vse globje. Ko je videla, da drsi v brezno, je začela kričati in
mrzlično iskati kakršni koli oprimek, ki bi ji preprečili padec v globel.
Zaškalila se je v roke, da je izpod nohtov brizgnila kri. Bolečina in strah sta
ji dvignila nagon po preživetju, a nič jih ni pomagalo. Vse hitreje je drsela v
globel. Na koncu pa pristala na dnu brezna, kjer je bilo še več ledu, tudi po
drugih stenah v obliki velikih sveč. Uspela je vstati. Začutila je le bolečino na
zadnji plati in v gležnju, s katerimi se je ob pristanku močno zabila v led.
Bolj jo je bilo strah, kako bo prišla iz brezna. Dnevna svetloba je bila več
deset metrov visoko. Poskusila je zažvižgati in kričati na ves glas, če bi jo
morda kdo slišal. Ker ni vedela, če bo kaj iz tega, je poskušala pogledati po
dnu brezna, dokler je še vsaj nekaj dnevne svetlobe.
Tipala je po stenah in po
nekaj korakih prišla do lesenih polic, na katerih je zatipala nekaj mehkega. Ni
se ji sanjalo, kaj bi lahko bilo. Na policah ni bilo oblačil ali kaj kovinskega
ali kakšne vrvi, s katero bi si pomagala rešiti iz brezna. Ko se ji je čez čas
minil strah po padcu, je pričela zaznavati vonjave v ostrem mrzlem zraku. Bil
je vonj po mesu.
»Še dobro,« se ji je obraz
spremenil v nasmeh, »da imam vsaj nekaj za jesti. Dokler ne pride v to luknjo
tisti, ki ima tu dol spravljeno meso.« Malo jo je sicer zaskrbelo, kakšen
človek bi to lahko bil. A si je kmalu začela razlagati, da mora biti kakšen
pastir, ki si je naredil zalogo. Res jo je po nekaj dneh iz sna zbudil šelest štrika,
ki je padal do dna brezna. Po njem pa se je pripeljal mlad fant. Zdrznil se je,
ko je ob steni zagledal dekle. Nekaj trenutkov sta se gledala začudeno, kako je
vsak izmed njiju prišel v to jamo.
Deklica pa je le zbrala pogum
in se mu predstavila ter povedala, kako je bilo: »Bogdej, moje ime je Radoha.
Pred nekaj dnevi sem ponesreči padla v to lukno. Klicala sem za pomoč, pa tod
nikogar. Nisem pa mogla splezati ven, zato sem čakala na tistega, ki ima tu
notri želodce. Malo sem jih tudi pojedla. Ampak sem pripravljena vse
poplačati.«
»Si me pa prestrašila! Nikogar
nisem pričakoval tu spodaj. Občasno pridem po meso, ko me pošlje kateri od
pastirjev…Nič hudega za meso, glavno, da si živa. Jama je globoka in res si
imela srečo. Imaš kaj zlomljeno?«
»Noga me strašno boli, močno
mi je že otekla. Bi mi lahko pomagal ven?«
»Seveda! Nogo bova utrdila z
dvema palicama. Pa naredil ti bom sedalo, v katerega se boš usedla. Jaz bom
splezal gor do vhoda in te od zgoraj potegnil iz lukne. Nič se ne boj, tako se
s pastirji večkrat spuščamo v to jamo.«
Prikimala mu je in pričela sta
z njenim reševanjem. Počakala ga je v sedlu iz štrika, ki ji ga je naredil na
njegovem prostem koncu, ki je visel vse od vhoda v brezno. Fant je bil močan,
saj je bil navajen trdega dela v gozdu, zato jo je z lahkoto potegnil vse do
vrha. Ko je rdečelasa deklica pokukala iz jame, jo je želel potegniti na
ravnino, kjer je stal. Ravno v tistem trenutku pa se je njeno sedalo strgalo.
Konopljin štrik se je pričel cufati in deklica je hlastajoče pograbila fanta za
vrat. Pri tem pa zagrabila za verižico, ki se je odpela, da so suhe črne jagode
ena za drugo popadale v črno globino. Fant je izpustil štrik, ki je bil privezan
ob bližnje drevo in zagrabil njeno roko in jo potegnil na ravnino, da se je
tudi sam sesedel na tla. Oddahnila sta si in nekaj trenutkov ležala na mehkih
gozdnih tleh.
»Pridi, greva sedaj v
pastirski stan, da se pogreješ in naješ. Najprej pa morava pregledati tvojo
nogo, če je res zlomljena,« ji je kmalu dejal.
»Hvala ti, rešil si mi
življenje! Celo življenje ti bom dolžnica! Kako pa ti je ime?«
»Tudi meni se lahko kdaj kaj
takega zgodi in upam, da me bo kdo takrat rešil… Ime mi je Hans, ampak kličejo
me Janez.« ji je plaho odgovoril.
Vstala sta in pobrala vse
stvari ter se odpravila proti pastirskemu stanu, kjer je živel. Hodila sta
počasi opirajoče drug na drugega, saj Radoha ni mogla stopiti na desno nogo. V
leseni hiški je bilo prijetno toplo. Skuhal ji je čaj in župo, da se je
pogrela. Povil jih je še rane na rokah in ji pregledal nogo. Res je bila
zlomljena. Naravnal ji je nogo, kot je to prej počel stari gozdar pastirjem, ki
so prišli po pomoč. Nato pa ji na obe strani dal dve deščici in jih povil z
belo tkanino. Radoha pa je kmalu od utrujenost zaspala na slami v kotu koče.
Dnevi so minevali hitro. Pomlad
se je pričela poslavljati in dajati prostor dolgim poletnim dnem. Z vsakim dnem
je bilo na planini več živali, prihajali pa so tudi pastirji. Tudi Radoha je
hitro okrevala. Kost se je lepo celila, tako da je lahko hodila s pomočjo
palice. Zdaj, ko je že bila toliko samostojna, se je želela Janezu zahvaliti za
vso gostoljubje in pomoč. Pričela mu je pripravljati hrano in pospravljala po
stanu. Denarja nima, niti drugih dobrin, s katerimi bi lahko vso to njegovo
dobroto poplačala. Ko bo okrevala, bo tako nadaljevala svojo pot.
Tudi Janeza je minil prvi
strah, ko je k sebi vzel neznano dekle. Ob dolgih večernih pogovorih sta oba
ugotovila, da imata veliko skupnih pogledov na svet. Oba je zanimalo, kaj je
onkraj velike reke, kako tam živijo ljudje. Pripovedi iz onih dni sta ju povsem
prevzela. Radoho je Janezovo zanimanje in vedenje tako prevzelo, da ga je
povabila, da skupaj nadaljujeta njeno potovanje. Janeza je sicer najprej za
nekaj trenutkov zaskrbelo, saj se je spomnil na vsa svarila ljudi, ki so ga v
življenju varovali in vse ljudi, ki so hlastali po njegovem življenju. Na koncu
pa si v mislih zagotovil, da so ti ljudje že zdavnaj odšli iz zemeljske oble in
da se nima česa bati. Prikimal ji je in obljubil, da gre zraven.
»Zdaj pa naju čaka samo še
čakanje, da moja noga povsem ozdravi in okrepi. Potem pa pojdeva, « je
navdušeno zaključila Radoha.
A še zdaleč ni bilo vse tako lepo
in pravljično. Kmalu po tem se je Janezu v sanjah prvikrat prikazala grofica
Liza in se mu predstavila. Bila je bledolična z modrimi ustnicami, ko bi ji kdo
izpil duh življenja. Groza je pričela naraščati, ko ga je pričela nagovarjati
in ga kriviti za njeno smrt. Z dolgimi prsti in črnimi nohti kot kremplji je
kazala nanj. V tem vrhuncu groze sanj se je prebudil ves prepoten. Še vedno mu
je v mislih odmevale besede grofice Lize in ni mogel verjeti od kod mu sedaj
vse to. »Ah, sej ni vaužn,« in pozabil na to svojo nočno moro in se odpravil na
delo v gozd.
Po nekaj mirnih nočeh ga je
zopet obiskala zlobnica Liza. Tokrat mu je pričela omenjati pokojno mater in
zvalila ves gnev nanjo. Krivila jo je za moževo nezvestobo in da jo je
hladnokrvno umoril med spanjem. Preklela je moža, fantovo pokojno mater in tudi
njega. Zopet se je ves prepoten zbudil iz te more. Kaj naj naredi? To se
ponavlja iz dneva v dan. Nekaj je moral storiti napak, da se sedaj vse to
zgrinja nanj v nočeh. Dolgo je razmišljal, nato pa zagledal dekle, ki je mirno
spala v kotu. Nekako mora biti vse to povezano z njo. Po srečanju z njo se je
vse to pričelo. Čez dan jo je previdno spraševal o njenem življenju, da bi izvedel
kaj takega. Če morda ona pozna grofico Lizo. Pa iz njenih odgovorov ni zaslutil
ničesar takega, kar bi mu škodovalo. Sklenil je, da ni povezano z njo.
Zunaj je že bil dan, ko je
nekdo potrkal na vrata. Bil je pastir Lojz, ki je fantu sporočil, da bodo
pastirji počasi pričeli z balom. Konec poletja je in da je potrebno pripraviti
meso za prihodnje leto. Janez mu je prikimal in šel povedati Radohi, da mora
pomagati pastirjem dol do Mesarske lope in da ga morda nekaj dni ne bo.
Pastirji so pripeljali nekaj
onemogle živine, ki ne bi zmogla več poti v dolino. Ko so končali s kolinami, so
gnali večji del živine v dolino. Fant pa je ostal v zijalki, da je varoval
ogenj, ki je dimil meso. V zijalki je bila tudi kamnita postelja, kjer si je
spočil po težkem dnevu. Sredi noči pa ga je zopet obiskala zlobna grofica Liza.
Tokrat je bilo bolj peklensko. Prebudil se je hlastajoč za zrakom, saj je bil
prostor povsem zadimljen. Hitro je stekel ven, močno je kašljal in se dušil ter
se prijel za boleč vrat. Takrat pa se je spomnil, da je pogrešil svojo ogrlico,
ki mu je predlagal gozdar na smrtni postelji. Spomnil se je tudi, da jo je
izgubil, ko je reševal Radoho iz Ledenice. »To je to! Zato se je name zgrnila
mračnost neke grofice Lize in prekletstvo« je ugotovil. »Še danes pojdem po
novo.« je sklenil in odšel po baklo, da bi si svetil pot. Napotil se je vse do
Okenca, kjer je rastel tisti tisočletni brin. Iskal ga je, čeprav je to pot že mnogokrat
prehodil, a so mu ta noč in sence bakle prikazovale povsem drugo pokrajino.
Nikakor ni našel prave poti. Spodrsnilo mu je ob mokri travi in padal je v
globino Belih peči. V sekundah se mu je odvrtelo, da ga je prekletstvo slavne
družine le doseglo in mu ne bo mogel ubežati. Grabil se je z rokami, da bi
našel kaj za oprijeti, a je bila sila gravitacije premočna. Bakla pa se je
zataknila v žleb, kjer so se hitro vnele suhe iglice.
Požar je vse bolj napredoval
in goltal drevo za drevesom. Les je pokal od vročine, dim se je dvignil visoko nad
planino. V zgodnjih jutranjih urah je požar pregnal vse iz postelj. Bilo je na
kvaterno nedeljo devetega meseca v letu. Pastirji so hiteli, da bi rešili še
preostalo živino na planini. Tekali so sem ter tja. Nekateri so z vedri pričeli
gasiti požar. Nekaj izvirov je bilo na planini, ampak premalo za gašenje tako
pošastnega požara. Tudi kmetje so z voli peljali na planino več kadi vode, da
bi pogasili požar. Požar je bil mogočen, neustavljiv. Gorelo je več dni in
tednov, ko je naposled le deževalo. Še tedne se je valil dim.
Radoha je bila tako nesrečna,
ko Janeza ni bilo nazaj. Skrbelo jo je, da se mu je kaj zgodilo. Povpraševala
je pastirje, če so ga kaj videli. Pa ni nihče nič videl. Niti jih ni zanimalo. Vsi
so bili prezaposleni s svojim delom, da bi rešili živino in pogasili požar. Ker
je sedaj že dobro hodila, se je sama podala na iskanje. Pastirji so ji na hitro
povedali približno pot do Mesarske lope, da bi jo čimprej odslovili.
Vstopila je v jamo, kjer je še
vedno dišalo po mesu. Pastirji ga še niso uspeli pospraviti. Na kamniti postelji
je našla znano odejo. Bila je Janezova. Pogledala je po jami in po grapi, a
nobene sledi o fantu. Preverila je gozdarske skorjevke, kjer je občasno počival
med delom, pa nič. Odšla je tudi do ledenice. Tudi tam ga ni bilo. Še nekaj
časa je ostala na planini in ga čakala. Ko je izgubila upanje, je pobrala svoje
stvari in se odpravila domov. Ne želi si več videti tega sveta, kjer vsi
mislijo samo na svojo korist in nič drugega. Zakaj najprej rešujejo materialne
dobrine kot pa človeško življenje?
Malo pred svojim domom se je
usedla na skalo in komaj zadrževala solze. Njen pogled je bil usmerjen proti
planini, ki je še puhala paro od nedavnega požara. Nad dekletom se je na nebu pričel
delati velik temen, povsem vijoličen oblak. Radoha se je zjokala, da so solze
tekle v potokih. Nastala je ogromna reka, ki je stekla skozi hrib in odnesla
pol hriba vse do deroče velike reke. Več dni je lilo kot iz škafa. Dekle pa je
po vsem tem okamenelo. Bolečina je bila prehuda. Z vsemi njenimi solzami je
skozi hrib odteklo tudi njeno srce. Krvave sledi so ostale vidne na nekaterih
mestih.
»Hu« je Janez zahlastal za
zrakom. To je bil globok zajem zraka nekoga, ki se je vrnil v življenje, ko je
že skoraj bil tam daleč v zaslepljujoči svetlobi. Več tednov je nezavesten
ležal pod stenami nekaj deset metrov stran od Mesarske lope, a v drugi grapi. Tako,
da ga nihče ni mogel najti. Ko je prišel k sebi, se je spomnil tiste noči. Pogledal
je gor v stene in videl, kako globoko je padel. Imel je veliko srečo, da je
padel na pesek in travo ter jo odnesel brez zloma.
»Gvišn so me že iskali, a me
niso najdli,« si je dejal in se odpravil najprej do Mesarske lope. Vstopil je
in notri ni bilo ničesar. Ne duha ne sluha o kakšnem mesu. »Pastirji so že morat
pobrali,« in se je odpravil gor proti moravi. Sprehodil se je po znanih poteh,
a vse bolj ni mogel verjeti. Namesto visokih mogočnih dreves so bili samo
požgana debla in ogromno pepela. »Kaj pa se je tu zgodilo?«
Bolj kot se je bližal moravi,
več je bilo požganega. Skoraj celoten del planine proti vzhodu je postal samo
še ena sajasta zaplata. Šel je proti staremu pastirskemu stanu, kjer sta
prebivala z Radoho. A o njej nobenega sledu. Nič mu ni bilo jasno, kaj se je
zgodilo. Tam blizu je živel ostarel pastir Jože. Janez je želel zvedeti, kaj se
je to zgodilo na planini. Ta mu je pričel pripovedovati: »Doli v Mesarski lopi
so pastirji pred mesecem dni klali živino, se malo preveč veselili, da je eden
izmed njih ponoči pozabil na ogenj. Ogenj pa se je hitro širil. Več tednov je
gorelo. Šele Bog se nas je usmilil in z dežjem pogasil to našo požganijo.«
»O moje prokletstvo!« je
skoraj na glas kriknil Janez.
Jože pa je slišal nekaj in ga
vprašal: »Si kaj rekel? Kje pa si ti bil?«
»Ja, sprašujem za Radoho. Ni
je v stanu. Je z njo vse v redu?« ga je zanimalo. Jožetovo drugo vprašanje pa
je raje kar preslišal.
Sivolasi Jože pa je samo
stegnil desnico in pokazal proti oknu: »Tam.« Janez ni ničesar videl skozi to
majhno okno, zato je odhitel ven in se zazrl v daljavo. Najprej ni ničesar
videl in že je mislil se obrniti nazaj k Jožetu, ko je starec prišel ven in mu
pokazal dekle v daljavi. Vso okamenelo.
Hudo ga je prizadelo. Vse to
je njegova krivda. »To moje prokletstvo. Zdaj je pa prizadejalo druge,« je
zakričal in stekel v smeri deklice. V glavi mu je grozno razbijalo, želodec se
mu je preobračal, vse v njem je rohnelo. Kri mu je vrela. Naenkrat pa je
bruhnil. Vsa bolečina je izšla v neizmeren tekoč ogenj, ki je tekel vsepovsod.
Žareč tekoč ogenj je tekel in
gradil grebene. Sivi oblaki so zakrili nebo, nastala je tema. Cvetlice vseh
barv so padale z neba. Rdeče, rumene, zelene in sive cvetlice. Še tedne je iz
njega namesto solz tekel tekoč ogenj. Pisane cvetlice so sedaj že več deset
metrov na debelo prekrivale zemljo. Tako, da je nastal nov hrib, ki je vodil
vse do kamnite deklice.
Ko se je Janez umiril, se je
nameraval sprehoditi po tem hribu vse do Radohe in jo obuditi. A se ni mogel
premakniti, saj mu je telo pričelo odtekati in votliti tla po nogami. Tega nikakor
ni mogel zaustaviti. Vse bolj mu je odtekalo telo, vse bolj je postajala
planina votla. Tako se je za vedno končalo življenje zadnjega potomca starih
grofov.
Jože, ki je vse to opazoval iz
zavetja svojega stanu, je o tem dogodku molčal in nikdar o tem nikomur pravil. Vedel
je za fantovo preteklost in sklenil, da je bolje, da vse skupaj potone v
pozabo.
Tako je tudi bilo. Kamnite deklice
danes ni več moč najti. Prerasel jo je obširen smrekov gozd z borovci. Le sledi
njenega srca in reke so še v podzemlju. Prav tako pa viden tudi Janezov konec.
O fantu pa nihče danes ne ve ničesar.
Nekaj sledi tega dogajanja se
je ohranilo skozi ljudsko pripoved. Marsikdo še zna povedati zgodbo o mesarju,
ki je v spanju v Mesarski lopi požgal pol planine. Pa tisto o samotarju, ki
straši pastirje ob kvaterni nedelji, če ti ne odidejo pravočasno s planine. V
zadnjem času ljudje govore tudi o velikanu Goltanu, ki je goltal vodo, pobijal
črede živali in netil požare.
Vsi ti pripovedovalci imajo
svoj prav in se tudi motijo. Na planini ni nikoli živel noben velikan, ampak
samo preprosti ljudje, povezani z naravo. Ta Goltan pa je bil naš Janez. Ne
velikan, ampak vulkan nesrečne ljubezni zaradi davnega prekletstva. Še danes mu
nekdo pod Belimi pečmi postavlja možice, da bi našel brinove jagode in se varno
vrnil do Starih stanov.
Alenka Jelen
Ni komentarjev:
Objavite komentar