Tabor Korošica 2019

01-04.08.2019

Skladišče konzerv

 Prag 1

Prag 3

SV-1

Napočil je čas, da se podamo na poletni raziskovalni tabor Korošica 2019. Predpriprave so potekale že dva tedna prej, 20.07.2019, ko sva z Gregijem odnesla v planino polne nahrbtnike konzerv in šotor. Smo si rekli, da lačni tokrat ne bomo, kot smo bili lani jeseni, ko smo preživeli ves dan v jami štirje z enim Snickersom. Tako sem nakupil toliko konzerv, da so v trgovini že mislili, da se pripravljamo na vesoljni potop. No, hrane mora biti, lačen raziskovalec je slab raziskovalec.

Zasigan kamen

Vso to zalogo hrane sva skrila v luknjo nad platojem Korošice in upala, da si ne bodo svizci postavili šotor in pojedli konzervo za konzervo. Ko sva odložila vso težo konzervirane hrane, sva šla čez prag, kjer sva obiskala jame Prag 1, Prag 3 in SV-1. Popravila sva koordinate in poslikala vhod. Prag 1 in Prag 3 sta brezni nedaleč od poti. SV-1 pa je udornica sredi travnika. Pod skalami je Gregi našel še eno jamo, ki sva jo poimenovala Zasigan kamen po zanimivi kamniti tvorbi v njej. Nato sva se vračala čez Desko proti Podvežaku vesela, da se tabor lahko prične.

Tabor se je pričel v četrtek s slabo vremensko prognozo. Gor smo štartali Bernard, Tilen, Gregi in jaz. Čeprav je bilo že kar nekaj stvari na planini, so se nam hrbti zvili pod težo nahrbtnikov. Z Bernardom sva odšla naprej in premagala najhujšo strmino, ki je že kar na začetku.

Vreme je bilo super, tiste vremenarske grožnje o plohah se niso uresničile. Do Kocbekovega doma sva prisopihala točno ob 12:00. Iz Ojstrice jo je primahal pastir iz Moličke planine. Povedal je, da je v Lučki beli volkulja z dvema mladičkoma. Ampak ni potrebe po strahu, saj sem gor naj ne bi prišla. Za spodbudo je še povedal, da se tu naokrog potikata dva kozoroga in pokazal slike, kjer jih je ulovil v objektiv. Potem sta odšla z Bernardom proti kapeli Moličke planine, jaz pa sem jo mahnil iskati skrite konzerve in šotor.

Na srečo svizci niso imeli gostije, vreče so bile cele. Počasi sem vlekel robo do kontejnerjev, ki bodo kmalu zasilno nadomeščali požgani Kocbekov dom. Ko sem stresel konzerve iz transportke, pa sem videl, da so se nalepke že čisto odlepile iz konzerv. Kmalu bi bile konzerve presenečenja, saj bi vsakič nestrpno pričakovali, ali bomo tokrat skuhali pasulj, golaž, joto ali ričet? Potem sem se usedel in čakal Gregija in Tilna. Po 5 urah sta se le prikazala na začetku platoja. Pogrel sem pasulj in ju lačen vdano čakal, saj sem nujno rabil Tilna, ki je edini imel žlico v nahrbtniku.

Tilen je pojedel vse borovnice na poti in na vsak kamen, ki je ponujal dober stol, se je usedel, zato je trajala njuna pot kar 5 ur. Če ne bi bilo borovnic in kamnov, bi verjetno šlo hitreje. Po kosilu sem jaz smuknil v izvidnico, Gregi in Tilen pa sta pripravila lokacijo za tabor. Planinsko društvo Celje – Matica nam je omogočilo, da smo v kontejnerju, ki bo kasneje služil za WC, skladiščili opremo, kar nam je prišlo še kako prav in smo jim za to zelo hvaležni. Potrebno ga je bilo samo pomesti, saj je bil pred kratkim pripeljan na planino. Šotore smo si postavili na vrh kontejnerjev, pa ne zaradi volkulje, ampak da smo racionalno porabili prostor.

Na izvidnici sem našel eno meni neznano jamo in lociral jamo SV-8. Pod večer sem se vrnil v tabor. Vse je bilo pripravljeno, da se čimprej zavijemo v spalke. Vreme se je pred nočjo spremenilo, veter je začel pihati in zvok pločevine na Kocbekovem domu je spominjal na dirkališče ali na nekoga, ki neprekinjeno kosi z nitkarico.

Zajeda nad Kocbekovim domom

Potem je začelo deževati in temperature so se hitro spustile. Navaditi smo se morali tudi na pokanje pleha na kontejnerju, ki smo ga ustvarjali z obračanjem. Tilen je spal v jamarskem bivaku in veter mu je redno odpiral stranice. Izkazalo se je, da je ta bivak dober samo za v jamo, na prostem ni preveč praktičen.

SV-8

Zbudili smo se v deževno petkovo jutro. Privoščili smo si dolg zajtrk in nekateri smo šli nazaj spat v upanju, da preneha deževati. Po kosilu je še vedno deževalo in skoraj smo že obupali, da bomo lahko šli na teren. Ob 15:00 pa so oblaki v trenutku izginili in posvetilo je sonce. Hitro smo se opremili in odšli najprej do jame, ki se vidi od Kocbekovega doma in sem jo lociral že prejšnji dan. Spotoma smo na strmem melišču lahko videli kar nekaj kosov sige, najbolj pa je bil zanimiv res velik kos kamna, ki je bil lepo zasigan. To nam kaže na pestro dogajanje v Lučkem dedcu, saj smo že kar v nekaj jamah opazili kose sige, iz Treh vhodov smo prinesli v dolino tudi zelo lep konglomerat, ki je sestavljen iz sige in grušča. Tudi pred to jamo, ki smo jo šli raziskati, je ležalo nekaj sige.

Abc jama

Jamo smo poimenovali Zajeda nad Kocbekovim domom. Vhod v jamo se odpira pod prelomno steno in kmalu preide v rov, ki nas popelje v notranjost jame. Namerili smo 14 metrov poligona in 6 metrov višinske razlike. Spodaj se vidi še rov, ki pa je preozek za prehod. Po vsej jami je močno kapljalo s stropa, zato smo pohiteli in šli naprej. Splezali smo čez skalni rob nad to jamo, kjer smo nadaljevali do sten, ki smo jim sledili in prišli na Presedlaj, kjer smo lociral jamo SV-8, naredili sliko vhoda in šibali dalje. Namen smo imeli priti čim bližje Breznu pod gamsovo čeljustjo, da tam pustimo vrv in rinke, da pripravimo že malo dela vnaprej za naslednji dan.

Tako smo sledili poti na Lučki dedec in preden je pot začela zavijati v hrib, smo skrenili iz poti. Kar kmalu nas je ustavila jama, ki še ni registrirana. Oblekli smo kombinezone, vzeli v roke merilni komplet in pričeli z raziskavo. Tilen je prvi splezal v udornico in izginil v rov. Že se je slišalo, naj pohitima, da je tu velika jama. Splazil sem se v rov in gledal za Tilnom, kam je izginil. Nekje na sredini rova je bila ozka luknja, v katero je zlezel v spodnjo kamrico. Že sem tiščal svoj velik život v luknjo in poslušal iz kamrice tako znan Tilnov glas in spodbudne besede: »Malo levo, desno in bo šlo, tu je več prostora, saj bo šlo«. Rit sem dobil skozi, prsni koš je bil sumljiv. Nekako me je prešinilo, da Tilnu ni za slediti in sem se počasi se začel vleci ven. Prevečkrat me je že zvabil v mišjo luknjo in se nato smejal, ko sem se z muko vračal ali pa kot na lanskem taboru v Svižčevi popacanki, kjer me je moral vleci ven, da sem prišel iz jame.

Da se zgodba ne bi ponovila, sem luknjo prepustil Gregiju. Ko sta končala z merjenjem spodnje kamrice, smo nadaljevali plazenje po rovu in prišli do še ene udornice. To je bila zadnja udornica, ki smo jo označili kot prvi vhod v to jamo. V samem rovu je veliko razlomljene sige po tleh in vidi se, da ga je ustvarila tekoča voda in verjetno sta tudi ti dve udornici bile del te jame in se je strop udrl. Nato smo se vrnili v začetno udornico, kjer smo vstopili na začetku v rov. To udornico smo označili kot vhod 2. Na nasprotni strani vhoda je bil vstop v drugi rov. Tilen je smuknil v njega in kmalu sva ga zagledala, da stoji na vrhu udornice. Gre za rov, ki pride na drugi strani ven. Tako, da ima jama kar nekaj vhodov. Poimenoval smo jo Abc jama po oznakah na vhodih, ki so jih verjetno naredili Belgijci, ki so se eno obdobje podili po teh planinah. Namerili smo 35 metrov poligona in 9 metrov višinske razlike. V borovce smo skrili vrv in se vrnili do Kocbekovega doma.

Ta večer smo pričakovali še Filipa, Alenko in Žiga. Vreme se je pričelo hitro obračati na slabo. Veter se je okrepil, prineslo je megle. Veter je spremenil smer tako, da nismo bili suhi niti pod nastreškom. Tilnu je vreme uničilo ležišče, tako da smo ga izselili izpod strehe. Potem smo čakali in pogledovali proti začetku platoja. Ko je začelo bliskati, so skrbi postajale še večje. A počasi smo le zagledali lučke.

Hitro smo skočili po konzervo jote in jim pripravili topel obrok. Hoja je bila naporna. Na sredini jih je dobil dež, veter pa jih je prestavljal levo in desno kljub težkim nahrbtnikom. Poročali smo jim o našem izplenu in naredili plan za naslednji dan ter se prijetno utrujeni odpravili spat. Z Gregijem sva se zavlekla v šotor nad kontejnerjem. Ker nisva dala gor zgornje plasti, naju je veter ponoči sušil kot burja pršut. Na začetku je bilo še smešno, ko naju je prestavljalo po šotoru. Pleh je pojačal zvok in nato sva lovila spanec, kolikor se je dalo.

Jama dvojčica

V soboto zjutraj me je še kar potresavalo, zakuhal sem si vročo cedevito, ki je pogrela prezebli život. Dež je ponehal, pokazalo se je sonce in po platoju je do nas prihajal Filip Kuntu, ki se je odločil, da bo rajši šel gor po suhem. Po zajtrku smo se razdelili v dve skupini. Eni smo šli v Brezno pod gamsovo čeljustjo, drugi na izvidnico na Petkove njive. Na poti smo pobrali opremo iz borovcev in šli mimo Jame dvojčice, ki se je raziskala na taboru 2015.

Kozji prehod

Brezno pod gamsovo čeljustjo

Na vhod smo nabili tablico, da bomo vedeli, da je že urejena. To leto smo pričeli z označevanjem jam na planini. To je bila naša velika želja, saj bomo s tem preprečili zmedo in olajšali raziskovanje. Ko smo nabili tablico, smo odšli do brezna. Gregi in Žiga sta šla notri prva, saj sta morala narediti še nekaj sidrišč in nato začeti s sistematičnim raziskovanjem v Thorinovi dvorani. Med tem sva zunaj s Filipom S. šla malo nižje in našla jamo za izmeriti. S to jamo sva se ogrela za merjenje, ki naju je še čakalo v Breznu pod gamsovo čeljustjo. Šlo je za preprosto jamo, ki sva jo poimenovala Kozji prehod, saj je na vstopu na steni bila »narisana« koza. Jama ima en rov, ki vodi v podor. Druga dva prostora sta pod steno te udornice. Zgornji prostor je zelo suh in bi lahko služil kot ležišče. Spodnji prostor pa za shrambo stvari. Namerila sva 11 metrov poligona in 3 metre višinske razlike.

Filipova dvojka

Potem sva odšla v Brezno pod gamsovo čeljustjo, kjer sva izmerila stranski del z imenom Nametane krače in nato šla proti Thorinovi dvorani. Ustavila sva se v Visokogorskem skalnjaku. Od tam naprej bomo merili naslednje leto, saj nas čaka še podrobno merjenje Thorinove dvorane. Gre za res veliko dvorano, ki jo ocenjujem na velikost Ljudskega vrta v Mariboru. Žiga in Gregi sta v eni uri in pol uspela podrobno pregledati le eno tretjino dvorane. Izgubljala sta se med ogromnimi balvani, velikimi kot hiše. Uspela sta najti luknjo, iz katere piha. Potrebno bo kopanje, kar bo moralo počakati do naslednjega tabora. Ker smo svoj cilj dosegli, da najdemo mesto, kjer piha in ura je tudi že kazala čas, da se moramo vrniti, smo zapustili to res impozantno dvorano.

Med čakanjem, da pridejo vsi iz jame, sem želel preveriti bližnjico. V sosednji udornici sem za hec vrgel kamen v malo luknjo. Kamen je povzročil tisti zvok, kjer se zavpije »brezno, brezno«. Že je bil Gregi ob meni in kamni so zapuščali svoje prvotno mesto okoli luknjice. Pridružila sta še Filip in Žiga in že smo gledali v brezno. Filip se je pripravil na opremljanje in čistil vstop v jamo. Spustil se je v 15-metrsko brezno, spodaj je bila kamrica, iz katere se odcepi rov v dve smeri, ki se nato končata zasuto. Zaradi tega deljenja je jama dobila ime Filipova dvojka.

Petkove njive

Za merjenje ni bilo časa, tako da smo jo prepustili naslednjemu taboru. V taboru se je Kuntu lotil kuhanja golaža, drugi pa smo prisluhnili novicam, da so našli nekaj novih jam in locirali Petkove njive 2, Zijalko na Petkovih njivah in Lepo glavo. Našli so še nekaj ostankov keramike. Keramika pripada pastirjem, ki so nekoč tu gor pasli. Pokojni pisatelj Tone Cevc v svoji knjigi »Lončene posode pastirjev« podrobno opiše Petkove njive, ki je prava zakladnica dokazov naseljenosti pastirjev tistih časov. V jami Lepa glava so JK Kamnik našli kar nekaj keramike, ki je bila datirana tudi v 12. stoletje, večina pa jih datirano med 17-18. stoletjem.

Tako, da so previdno hodili po teh jamah, ki so zakladnica prvih naseljevalcev Kamniško – Savinjskih Alp. Na nebu pa so se pokazale zvezde in veter je zmanjšal svojo moč. Alenka je nabrala nekaj lepih primerkov kamnov, ki jih je odnesla proti večeru do avta, saj se je Tilnu mudilo na rojstno dnevno zabavo in je moral predčasno zapustiti tabor.

Spanje je bilo tokrat dosti bolj humano, tako da smo se zbudili spočiti za akcijo na zadnji dan tabora. Obiskat nas je prišla že med zajtrkom prava podlasica, ki je razmetavala smeti. Nič kaj ni bila preveč boječa, mirno je brskala za ostanki hrane. Nato smo se razdelili v ekipe: Filip K., Filip S. in Žiga so jo mahnili na Ojstrico, drugi pa smo se namenili na Petkove njive. Preden smo se spustili do njih, smo zavili pod steno, v kateri je Tilen dan prej opazil rov. Gre za zanimiv rov, ki nas pripelje do sredine stene. Skozi ta skozenjc lahko prehitiš plezalca, ki imajo tukaj navrtane smeri. Zaradi tega je rov dobil ime Jamarska zafrkancija. Namerili smo 11 metrov poligona.

Jamarska zafrkancija

Naprej je bila polička, po kateri smo prišli še do enega 10-metrskega rova. Iz tega rova je lep pogled na Petkove njive, zato smo ga poimenovali Jamarsko razgledišče na Petkove njive. Ko smo izmerili vse, smo se vrnili do nahrbtnikov, ki smo jih pustili ob skali, na kateri so rasle planike. Potem smo sledili stenam in prišli do večje zijalke. Do nje so že prišli JK Kamnik leta 1988 in jo najdemo pod imenom Petkove njive 1. Ko stojiš pred njo, vidiš velik vhod, ki se je videl samo iz Petkovih njiv. Po vstopu v zijalko kar kmalu stojimo v dvorani. Od tu sva splezala v stranski rov, ki naju je pripeljal pod kamin. Nad kaminom se vidi dnevna svetloba, tako je bilo Alenki jasno, da gre najverjetneje za brezno, ki ga je gledala nad zijalko in je preozko, da bi v njega vstopil. Le kamen, ki se je kotalil, je dal vedeti, da je globoko.

Zijalka pod Ojstrico

Potem sva se vrnila v dvorano, kjer je bil še en kamin. Poskusil sem malo poplezati po njem, ampak me je večji kamen, ki sem ga odlepil od stene, hitro vrnil v realno stanje, da se vrnemo sem kdaj drugič z opremo. Tudi pred vhodom je še nekaj rovov, kjer bomo potrebovali opremo, da jih izmerimo.

Zijalka na Petkovih njivah

Ko smo pregledali jamo Petkove njive 1, smo odšli do Zijalke na Petkovih njivah. Sam vhod v zijalko je res noro velik. Tudi v tej zijalki so našli keramiko, tako da je služila za shranjevanje, za bivanje ni bila primerna, saj že na vhodu močno teče. Ker smo ocenili, da prvotni načrt ne zajema vseh rovov, sva se lotila merjenja. Počasi sva se premikala po jami in kmalu prišla do konca, saj je samo 33 metrov glavnega rova.

Na koncu sva gledala v kamin in sva si rekla, da drugič ga splezamo, mogoče pa je kaj zadaj. Nato sva šla čisto do konca rova, ki se zasuto konča. Gledam jaz v to kamenje in vidim za kamni črnino. Alenki rečem, naj se umakne na varno in začnem razdirati podor. Kamen za kamnom. Ko sem imel manevrski prostor, je šlo lažje kotaliti velike kamne. Potem, ko sem moral po njih seči globlje, je stvar postala delikatna. Hitri umik mi je prepričeval kamen, ki je štrlel ven in zahteval od tebe, da si se mimo njega zvijal. Kamen za kamnom sem kotalil in upal, da se kotali samo moj izbrani kamen. Pogled v zgornji prostor se je večal, ampak posledično sem moral čedalje višje po kamne. Naporno delo, ki je obrodilo sad.

Pred mano se je odprl prehod v večji prostor. Samo še krik »Gregi pridi pomagat, jama gre naprej, Alenka merilni komplet jama šiba« in prerinil sem se skozi. Iz vrha očistil še preostale nevarne kamne in skozi rov splezal do vrh kamina, ki sva ga opazovala prej. Prehod smo poimenovali Prehod božje previdnosti, samo nadaljevanje jame pa Podlasičji nos. Z Alenko sva se lotila merjenja. Gregi je smuknil naprej. Ko nisem več slišal njegovih korakov, sem vedel: jama gre. Alenka je še dvakrat poklicala Gregija, a on je že bil daleč v jami. Zlezel sem v stranski rov, ko sem videl, da kar gre in gre in po 40 metrih prišel do konca, sem navdušen se vrnil, da smo uspeli odpret nadaljevanje v zanimivo jamo.

Gregi je prišel po glavnem rovu do konca v kamrico, stranskih rovov pa ni gledal. Za merjenje celotne jame nam je zmanjkalo časa. Navdušeni, veseli, da nam je uspelo prekopati nadaljevanje, ki ga ocenjujemo na cca. 100 metrov jame in mogoče še kaj, saj se zijalka obrača v masiv Planjave, smo se vrnili do Kocbekovega doma. Ekipa, ki je zjutraj odšla na Ojstrico, je našla novo jamo, pod vrhom pa je luknja, kjer kamen leti v neznano v globino, potrebno bi bilo samo malo odkopati.

Tako smo zaključili nadvse uspešni tabor na Korošici s 6 izmerjenimi jamami, locirali v Thorinovi dvorani nadaljevanje, iz katerega piha, pripravili si nekaj jam za izmeriti na prihodnjem obisku in dobili nadaljevanje v Zijalki na Petkovih njivah, ki nas lahko še preseneti.

Udeleženci: Filip Solar, Žiga Solar, Filip Kuntu, Alenka Jelen, Gregi Jelen, Tilen Podkrižnik, Bernard Štiglic in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka, Gregi in Maks Jamski