Klemenškov pekel

Po več kot enem letu je bil že čas, da nadaljujemo merjenje Klemenška. Pomladi smo že upali, da bomo dobili bljižnico do notranjih delov brezna skozi Stranski vhod v Klemenška, a se je na žalost razpoka prehitro zaključila.
Že prejšnji teden (27.06.2015, predolgo sem pisal) smo z Rokom in Goranom skočili preveriti, kakšno je stanje v jami. Za obisk smo se pripravili še bolj kot ponavadi: za vhodno brezno sem namenil čisto nove karabine, v novo rdečo boršo pa sem zvil nov rdeč štrik. Tako je barvno usklajen s kombinezoni in je bolj kontrasten za slikanje.

V dobri uri smo bili v loži nad Devedesetmetrco. Sem bil precej presenečen, da smo bili tako hitri. Z Rokom sva skočila še na dno Devedesetmetrce (globoke v resnici 79 metrov - ime je pač ostalo) in naredila nekaj slik po poti nazaj. V štiridesetih minutah sva s slikanjem vred bila nazaj pri Goranu, ki naju je počakal na vrhu.

Teden za tem (04.07.2015) so se nam za pomoč pri raziskovanju pridružili še Topolščani. Max je kot vedno zbral močno ekipo. Z Maxom in Filipom smo štartali ob pol sedmih izpred kluba. Sta tam prespala, ker sta bila prejšnji dan v BP-ju. Spoznala sta našo predstavnico na razstavah. Sam boh ve kaj sta počela. Črna še zdaj ne govori...

V Mozirju smo se dobili še z ostalimi in oddrveli proti Klemenšku. Nekaj pred deveto nas je Dani - kot vedno - pozdravil in prosil, da se vpišemo v knjigo obiskov. Kmalu za tem smo že bili na poti proti vhodu.

Rok je hitel opremljat vhodno brezno, ostali smo mu pa počasi sledili. Do Devedesetmetrce smo porabili precej več kot eno uro, je pa res, da nas je bilo dosti več kot prejšnjič. Ostali so se že spuščali po breznu, Slavko, Filip in Žiga pa so se počasi pripravljali za povratek. Zaradi varnosti jih je do vhoda pospremil Max.

Ostali smo že bili na dnu in se ustavili pri bivaku, se odžejali in odšli proti meandru, ki je bil še za pregledat. Meander se nahaja pod čudnim podorom, ki je sicer stabilen in prostoren, a je kljub temu Roku nekako uspelo prestrašiti Katjo. Tako so se Bojan, Katja in Goran vrnili v bivak na malico, z Rokom pa sva šla pogledat meander.

Goran v bivaku

Rok pred spustom v meander

Meander

Zadevo sva precej hitro zaključila, saj je vsega skupaj bilo samo 35 m. Zdaj vsaj vemo, da tam ne gre. V bivaku se je že kuhala kava in Katja je pripravljala sendviče. Po nekaj slikah smo se odpravili nazaj na površje. Sproti smo pobrali še vidno razočaranega Maxa, ki je priletel za nami in ni imel možnosti raziskovanja.

Rok ga je potem malo potolažil s palačinkami pri Daniju in dejstvom, da v Kelmenšku je še kar nekaj dela.

Slikal Grega

Grega